nedelja, 3. november 2013

Sončna jesen

Imam občutek, da so bili tole zadnji taki lepi sončni dnevi. Upam, da se motim, ampak glede na to, da smo že zakorakali v november, bo verjetno to kar to.

Prvi november smo poleg tradicionalnega obiska grobov poizkušali izkoristiti tudi drugače, zato smo spravili svoje riti pokonci in jo mahnili na bližnjo vzpetino (višina res ni vredna omembe, a ob potiskanju vozička v klanec čutiš vsak meter višinske razlike). Sama sem se že pobrala po izkušnji Ljubljanskega maratona, tako da je prav pasalo. Se pa ne spomnim, kdaj sem nazadnje nosila kratke rokave novembra, in to zunaj toplih sten stanovanja. Res je bilo skoraj poletno.
Počitek
Jesen se mi res dopade, sploh če je topla in sončna. Se mi zdi, da vse te lepe tople barve še bolj zažarijo.
Moja fanta
Navihanka tokrat v vozičku, ker smo upali, da bo tako kaj lažje zaspala :)
Je pa tale teden zame bolj regeneracijski. V nedeljo sem odtekla svoj drugi polmaraton z rahlo slabšim časom kot mesec poprej. Glede na minimalne priprave in okoliščine v tednu poprej (bolni otroci in posledično precej kratke noči in dooooolgi dnevi s slabimi možnostmi za tek) nisem niti malo presenečena nad rezultatom, malce razočaranja pa kljub temu je :). Bo pa drugo leto bolje.
To je moj letošnji peti tekmovalni tek in izkušnja LM je nekaj čisto drugega kot vse poprej. Tu ves čas tečeš v množici ljudi, navijači so za vsakim vogalom, plehmuzka na par kilometrov ... Organizacija je bila dobra, vode in prigrizkov dovolj, razmaki med stojnicami pa ravno dovolj veliki, da imaš motivacijo priteč do njih. Največ krize sem imela nekje od 11. do 16. kilometra, potem na Dunajski je pa spet kar šlo, ker sem se začela zavedat, da se cilj počasi približuje. Ampak si pa nisem mislila, da se tako vleče :). In da na njej tako vleče - veter je bil tu najbolj grozen.
Tistih par metrov v ciljni ravnini mi je uspelo celo pospešit in tako sem prišla v cilj par sekund prej kot zmagovalec iz Etiopije. Isti čas, dvakrat več kilometrov. Svaka mu čast!
S sotrpinko Piko, mamico enoletnice Ajše in petletnice Lare, po končanem polmaratonu (jaz sem na desni)

Moj končni čas je 2 uri, 5 minut in 29 sekund. Naslednje leto ciljam pod 2 uri :). S pravilnim treningom ne bi smela imeti težav. Občutki so pa vseeno super. Zame, ki pred parimi leti ne bi niti pomislila na tek kot sproščujočo dejavnost, ampak kot počasno mučenje, je dejstvo, da sem v enem mesecu pretekla dva polmaratona, skoraj nedojemljivo. Še bolj nedojemljivo pa je to, da razmišljam o tem, da bi nekoč (nekoč daleč v prihodnosti) odtekla tudi celoten maraton.
Peti tek, tretja medalja

4 komentarji:

Gourmet forever pravi ...

Čestitke za polmaratona!!!

mojchka pravi ...

Čestitke.
Pa saj je odličen čas, kaj si tako razočarana?!

mojchka pravi ...

Čudovita fotka s Piko!!!

Urska G. pravi ...

Hvala obema. Ah, glede razočaranja - včasih sem (v svojo škodo) malo prevelika perfekcionistka :). A poznaš Piko?