Tale zapis je nastajal par mesecev. Težko je bilo preliti vsa čustva in bolečino v besede in ko je bilo besedilo končno napisano, nisem bila čisto prepričana, ali ga sploh želim objaviti. Bolečina je izredno intimna stvar.
Ko sem se v teh mesecih odprla parim ženskam, sem ugotovila, da nisem edina, ki je izkusila bolečino izgube. Saj to sem vedela že prej, nisem pa se zavedala, da se dogaja to tako pogosto, vsepovsod okoli nas, da ima skoraj vsaka tretja družina podobno zgodbo. Ampak ko se ti podira svet, ni važno, da se je morda že kdaj prej podrl komu drugemu. Podira se TVOJ svet.
Če bi bilo vse tako, kot bi želela sama, bi zdaj, prav te dni, v mojem naročju počivala majhna, par tednov stara štručka. Drobno, nežno dišeče detece, ki si te lahko predstavljam samo nekje globoko v svojem srcu. Pričakovano in zaželeno si bilo, še preden je majhen modri plusek pokazal, da obstajaš.
Tako rada bi ti pokazala, kako čudovitega očka imaš, kako poseben je tvoj bratec in kako srčna je tvoja sestrica. Kako čudovit je lahko svet navkljub vsej svoji krutosti. Prepričana sem, da bi tvoj prihod našo srečo le še pomnožil.
Tvoje drobno srčece je nehalo utripati samo slab teden pred tem, ko bi veselo novico razširila tudi med ostale. In s tvojim srčecem se je za droben hip ustavilo tudi moje. Vse sanje, plani, v mislih zgrajena svetla prihodnost - vse se je porušilo v nekaj neskončno dolgih trenutkih tišine, ko ni in ni bilo slišati utripa. Vožnje domov se komaj spomnim, vem le, da sem jokala celo pot nazaj in da sem bila neizmerno hvaležna, da me je doma čakalo toplo, varno naročje tvojega očka. In čakalo me je ponovno par dni kasneje, ko sem se po tabletkah, podpisanih papirjih in preležani noči v zgornjem nadstropju porodnišnice, kjer je iz vseh sten čutiti žalost in se sliši le mrtvaška tišina, ki jo tu in tam prekinejo drsajoči počasni koraki ženskih copat, vrnila vsa zlomljena in prazna domov. Domov v njegov zdravilni objem in med drobne, nežne, živahne ročice tvojega bratca in sestrice.
Če bi lahko, bi ti povedala, da ljubezen ni samo sprehod po cvetočem travniku, niso samo iskrice v očeh in strastni poljubi. Ljubezen je, ko se lahko potopiš v toplino ljubljenega in odklopiš ves svet. Ko se vajine solze premešajo in se vajina bolečina preplete. Ko se zaveš, da si s tistim, ki edini pozna in lahko skupaj s tabo nosi vse breme, ki ti ga je življenje naložilo. In težek kamen, ki ti prej kot smrtna obsodba visi okrog vratu, se lahko s pomočjo ljubljenega spremeni v začetek nečesa dobrega.
Življenje mi zelo očitno še na en način kaže, kako malo imamo v resnici besede pri vsem skupaj. Lahko si želiš fantka s svetlimi lasmi in modrimi očmi ali temnolaso kodrolaso deklico, vendar na koncu nič od tega ne šteje. Lahko si močno močno želiš otroka, pa bodo možnosti za zanositev izredno majhne. Lahko si želiš, da bo otrok zdrav; in če bi se želje uresničevale, na svetu ne bi bilo bolnih ali posebnih otrok.
Veš, malo drobno srčece, pa sem vseeno hvaležna, da sem za kratek čas spet začutila tisto sladko pričakovanje novega čudeža. In čeprav je neskončno bolelo, ko sva ugotovila, da te žal nikoli ne bova mogla objeti in gledati, kako rasteš, nama je ta izguba vseeno dala nekaj pomembnega. Zavedanje, da je življenje vse kaj drugega kot samoumevno. Opomnik, kako zelo dragocena sta moja dva zlata otroka kljub vsem posebnostim, ki pritičejo zraven. Vsak dan ju lahko objamem in poljubim, se smejem in jočem z njima. In moje življenje sta obogatila bolj kot katerakoli materialna stvar.
Nitke življenja, ki jih tako suvereno in arogantno držimo v rokah, so le navidezne. Nimamo vpliva na dogodke, stvari ali ljudi, ki se nam zgodijo - zagotovo ne v taki meri, kot bi si želeli. Krog življenja je še zmeraj krog ali spirala, ki se širi navzven, ne
pa ravna premica, ki se dviga vselej le naravnost navzgor, brez vseh
ovir.
Vendar kljub vsej otožni fatalnosti ohranjam nasmeh na obrazu. Nimam vsega, kar bi si želela, in dogajale so se mi stvari, ki si jih sploh nisem želela. In se mi še bodo. Izguba nerojenega otroka je vsekakor med njimi. Tudi rojstvo otroka s posebnimi potrebami. Pa moje življenje zaradi tega ni grozno. Je bogatejše. Ja, je tudi težje in na trenutke bolj žalostno, vendar še zmeraj čudovito. Zaradi teh težkih, bolečih trenutkov se učim ceniti vse lepe in dobre stvari v mojem življenju. In ni jih malo, pravzaprav jih je precej več kot negativnih. Zdaj si ne predstavljam življenja brez Julijana, pred njegovim prihodom pa se mi je zdela misel na kaj takega nepredstavljivo grozna. Biti še enkrat mami bi bilo preprosto čudovito, ampak tudi biti mami dvakrat je lepo. Tisto močno, dušečo, hromečo bolečino izpred parih mesecev je zamenjal grenko-sladek spomin na nekaj lepega, kar bi lahko bilo. Če bi mala dušica ponovno želela na svet, smo vsi pripravljeni nanjo in jo čakamo z odprtimi rokami. In če ne, sem ji hvaležna za tisto sladko obdobje pričakovanja novega življenja, ker je bilo nežno in toplo kot sonce pomladi. Misel na pomlad te včasih ohranja toplega še jeseni in pozimi.
Če ne moreš spremeniti svoje usode, spremeni vsaj svoj pogled nanjo. Verjemi mi, pomaga. To ne pomeni, da moraš biti srečen in nasmejan vse dni svojega življenja. Če je potrebno, izjoči s svojimi solzami vso žalost in izkriči vso svojo jezo. In potem pusti miru, da se naseli vate. Morda res nimaš veliko besede pri tem, kaj vse se ti bo v življenju zgodilo, vendar lahko s svojo naravnanostjo preko vseh ovinkov pripelješ svoje življenje do tiste točke, ki si jo želi vsak izmed nas - do sreče in izpolnjenosti.