sreda, 23. oktober 2013

Težek teden

Življenje v družini, kjer je tudi otrok s posebnimi potrebami, sploh ni tako naporno, kot se morda zdi na prvi pogled. Po začetnih mesecih preideš v nekakšno rutino in (za zunanjega opazovalca) zahtevna opravila postanejo nekaj čisto samoumevnega.
Nočem jest, prazna žlica se mi bolj dopade

Tudi z dvema otročičema hkrati gre, še posebej če sta v dopodlanskem času oba v vrtcu. Takrat lahko celo lenarim :). Gre tudi, če sta oba doma. Ali če sta oba doma in je le eden od njiju bolan. Ampak če sta bolana oba ... Takrat je pa tudi meni težko.
Skrb za bratca

Najbolj zaradi enega samega razloga - ko je najhuje, večinoma velja samo mami. In ponavadi so pri obeh dveh najhujše minute (včasih ure) istočasno. Najraje okoli 3. ure zjutraj (stanujemo v bloku, ki nima ravno debelih zidov, zato sem včasih ekstra živčna, da ne bi zbudili vseh sosedov - hvalabogu so zelo solidarni in prijazni). Potem pa izmenično kratek dremež, vstajanje, brisanje bruhca in driske, vlažne inhalacije, merjenje vročine in saturacije, tapkanje, dremež, cartanje, jokanje, merjenje vročine, dajanje svečk ... Krat dva. (Ponavadi izredno stanje pri nas traja 24-48 ur.)
Hvalabogu sva dva, sami bi mi bilo pomoje kar za umret :). (Čeprav sem nekje prebrala, da je stopnja samomorilnosti pri materah z malimi otroki daaaaaaaleč najnižja.)

Sitno je tudi, ker naša najmlajša že tako ali tako ni ravno ješča; med boljeznijo pa se njena volja za sodelovanje pri hranjenju zmanjša na minimum. Včasih je edina stvar, ki jo še pusti dati v usta, tisto kar ima mami v modrcu. Kar pa še zdaleč ni dovolj za eno kolikor toliko živahno enoletnico. Pri Julijanu je glede tega lažje; odkar ima gastrostomo, je hranjenje in dovajanje tekočine najmanjši problem (dobro, je problem, če zaradi viroze potem polovico izbruha, ampak načeloma samo hranjenje vzame zelo malo časa). Preden je dobil g-stomo, je vsak obrok trajal krepko preko pol ure, poleg tega je bila maksimalna količina popite tekočine v enem dnevu okoli 400 mL. Večinoma je bila pod 300 mL, kar je bilo odločno premalo za 10 kg težkega otroka. Ampak že za teh 300 mL smo se morali strašno namatrati - malo po žličkah, malo s posebnimi prijemi po steklenički. Poleg tega je zaradi slabega požiranja večkrat prišlo do zaletavanja, kašljanja in verjetno posledično tudi do bolj pogostih bronhiolitisov (ki so se radi razvili tudi v kako pljučnico). Kakorkoli že, vesela sem, da je to za nami.
Utrujen
In za nami so tudi najhujši dnevi tega tedna. Vsaj upam. Priprave na ljubljanski polmaraton so trenutno nekje v ozadju (bom rekla, da se šparam in čuvam formo, čeprav bi najraje od vsega obula copate in šla teč), srečna bom že, če se me bo bolezen izognila ali vsaj počakala na ponedeljek po teku.

In zdaj - ko smo že ven iz najhujšega - lahko rečem, da nam res ni hudega. Samo da so otroci zdravi :).

ponedeljek, 7. oktober 2013

Ploden september

S tole objavo sicer malo zamujam, ker je september že mimo, ampak je pa zato bolj sladko podoživljati spomine.

September je pri nas zelo rodoviten mesec. Že zelo hitro začnemo proslavljati - v prvi tretjini otvori sezono Tinkarin in Julijanov stric, slab teden kasneje njun dedek, potem se pa praznovanja kar vrstijo. Najprej očka, dan za njim Julijanova in Tinkarina teta, še en dan kasneje Tinkara in njen pradedek. Zame je zato september precej stresen mesec - si predstavljate, kako najti način za obdarovanje te mini množice :).

Kakorkoli že, ker je naš očka dan po Tinkarinem rojstnem dnevu odpotoval čez veliko lužo, smo imeli malo praznovanje en teden prej.
Kaj pa dela tale svetleča stvar na sredini torte?
Tortica je bila ravno pravšnja za namakanje prstov.

Mmmm ...
Še bolj zanimivo je pa bilo vse ostalo, kar se dogaja na kmetiji :).

Muuucaaaa (psički so sicer zanimivi, a samo od daleč)

Zabava
Popoldansko uživanje v razširjeni zasedbi


Tudi bratec Julijan je užival. Malo je pel, malo smo ga vrteli ...
Pri mamici je najbolj fajn

Draga moja mala deklica!

Hvala, ker nam že več kot eno leto lepšaš dneve. Vsak dan se čudim tvojemu bliskovitemu napredku in radoživosti. Si naše malo sončece, polno brezmejne energije in nežnosti, ki jo včasih izraziš na malce bolj intenziven način :). Čeprav si stara komaj eno leto, si včasih z bratcem presenetljivo zrela, ga nežno pobožaš, ponavljaš moje gibe, da ga pomiriš, in zelo sočutno jočeš z njim, če je treba.
Neverjetna si, a veš? Včasih je dovolj le moj drobcen pogled, da s svojim žarečim nasmehom razsvetliš celo sobo. Način, kako mi pritečeš v naročje, zaupljivo in brez vsakega dvoma, da te ne bi ujela, mi pospeši srčni utrip za nekaj sekund. Samo malo me objameš, na hitro in z vso močjo, potem pa se odpraviš naprej - raziskovat širni svet, zate še čisto nov, lep in nepokvarjen.
Hvala ti, moja mala učiteljica. Z bratcem sta me naučila več kot vsa leta šolanja. Naučila sta me biti pozorna na malenkosti, drobne stvari, ki morda na prvi pogled niso pomembne. Naučila sta me vztrajnosti in nežnosti. In ljubezni. Take ljubezni, za katero bi bila pripravljena dati tudi svoje življenje.
Moja mala piška, naj bo svet popustljiv do tebe, čisto malo trd, da ti da moči, a kljub temu lep in svetel, kot je zdaj. Naj nikoli ne usahneta tvoja razigranost in živahna radovednost. Upam, da bova s tvojim očkom pomagala ohraniti tvojo nedložno otroškost čimdlje.

Radi te imamo, Tinkara!

Tvoji mamica, očka in bratec Julijan
Vse najboljše!

petek, 4. oktober 2013

Prva 21-ka

Prva tekmovalna in prva nasploh. Čeprav že več tednov lenarim z objavami na svojem blogu, so moji tekaški copati dokaj redno v uporabi, tako da nog v luft ravo ne tiščim ves čas.

Ko sem se letos po parih mesecih počitka po porodu spet spravila teč, sprva nisem imela namena teči dlje kot 10 km. Pa je prišel Tek ob Dravi in mojih prvih tekmovalnih 5 km, nato 10,5 km v Celju in 8,5 km v Logarski dolini. Nekje vmes sem začela intenzivneje razmišljato o tem, da bi poizkusila preteči tudi 21-ko. Ne vem, kaj natančno se skriva v tisti množici čakajočih na štartni poziciji, ampak mene je zelo motiviralo. Do te mere, da sem sklenila, da se pa letos zagotovo udeležim Ljubljanskega (pol)maratona.

Z iznajdbo pametnih telefonov se je bistveno povečala možnost različnih treningov, ki jih ponujajo raznorazne aplikacije (Sportstracker, Endomondo, miCoach). Že samo to, da lahko po končanem teku analiziram svoj "trening", mi daje precejšno motivacijo, da naslednji dan (ali čez dva dni) poskušam izboljšati svoj rezultat. MiCoach ponuja tudi trening za daljše teke, kar sem zgrabila z obema rokama :).
 
Po parih tednih priprav sem hkrati s prijavo na LM opazila, da v Konjicah prav tako prirejajo tek, klasični 10-ko in 21-ko. Ker so Slovenske Konjice slabih 20 min avtomobilske vožnje stran, štartnina pa precej ugodna, ker je letošnji Konjiški maraton prvi, sem se kar prijavila. Časovno je lepo sovpadel tudi s predpripravo za LM, saj je potekal točno 4 tedne prej.

V začetku tedna pred tekmovanjem sem odtekla še zadnji daljši tek (dobrih 17 km) in upala, da bo to dovolj in da me ne bo sredi tekmovanja zagrabila prevelika kriza. Teh 17 km in še nekaj je bila namreč najdaljša razdalja, ki sem jo do takrat pretekla v življenju v enem kosu. Do nedelje sem se večinoma bremzala in tekla res čisto malo, maksimalno pol ure, jedla veliko, veliko OH (čokolada, I love you! - daleč od idealne prehrane tekača) in malo manj spala, kot bi mogla, ker je ravno v tem času moj dragi na službenem potovanju preko luže in je kljub velikodušni pomoči varušk mamin objem ponoči daleč najbolj učinkovit.

Kakorkoli že, nedelja je prišla precej prej, kot sem pričakovala, in po klasičnem kaotičnem oblačenju, hranjenju in pripravljanju opreme smo bili končno na poti. Okoli 11. ure smo se znašli v centru Konjic, oboroženi z dežniki, Tinkara v svoji bobi pri teti, druga teta je skrbela za Julijana in za fotoaparat. Prevzela sem svojo štartno številko in darilno vrečko, v kateri je bila majica moje številke (kar je precej redko na teh tekih :)), štruca kruha, klobasa in majna steklenička vina. Ni slabo :).

Moja zvesta navijača

Pred štartom sem bila presenetljivo mirna. Na telefonu sem si pripravila svojo playlisto (sestavljeno iz mešanice  komadov Celtic Women in skupine Slon & Sadež - prve poskrbijo za to, da se med tekom počutim umirjeno, na momente že skoraj veličastnno :), dvojica pa skrbi za moralno pozitivo). Verjetno večina ljudi raje posluša hitre, drzne ritme, meni pa moja izbira omogoča, da se držim svojega konstantnega ritma in ne začnem prehitro. Pomaga pa tudi, če nekje na sredi poti, ko bi najraje odkorakala od vsega skupaj, zaslišim kak komični vložek
Čekiranje, če vse štima.
Tik pred štartom so vsem tekačem zavtreli še klasični Final countdown, nato je pa šlo zares.
Umirjeno tik pred štartom
Iz centra smo dokaj hitro prišli do Škalc, kjer se je množica porazdelila. Fino je bilo, da je bila ob asfalni cesti vsaj del poti precej široka bankina, da nisem matrala kolen cel čas na trdi podlagi. Vse vmesne točke so bile postavljene fenomenalno, celotna organizacija je bila zelo na nivoju, edino, kar ni bilo po načrtih, je bilo vreme. Lilo je namreč cel čas, ko sem tekla. Ampak nekje pri 8 kilometru odmisliš mokre nogavice, hlače, jakno ... (Skratka vse, kar imaš na sebi.) Potem samo še tečeš.

Tekači na 10 km so zaključili svoj krog v centru, mi - enaindvajsetaki - pa v ponoven krog preko Škalc do Zreč in nazaj, le da smo ta krog podaljšali še z enokilometrsko zanko malo pred ciljem. Mene je bilo najbolj strah tiste meje pri 17 km - preko tega še nisem šla. Nisem se bala toliko fizičnega napora kot psihičnega, pri teku na daljše razdalje (vsaj pri meni) telo nekako vklopi auto-mode način, glava pa zna delati svoje. Na vso srečo se je ravno nekje pri 17 km trasa začela spuščati, kar mi je dalo še malo zaleta, tako da sem v kakem kilometru in pol prehitela 3 ali 4 tekače (eden ali dva sta me sicer potem spet prehitela) - ni boljšega občutka, ko vidiš, da imaš dovolj moči ne samo za nadaljevanje, ampak tudi za tekmovanje v pravem pomenu besede. Čisto pred koncem me je tista zanka sicer pripravila do hoje (kako minuto, dve), ampak zaključila sem s tekom. Premočena do kože, s podplati, polnimi žuljev, a ponosna.
Slabih 200 metrov pred ciljem.

Na polovici (pri 10 km) sem ob času, ki sem ga imela, začela razmišljati, da bi svoj tek zaključila v 2 urah in 10 minutah. Končni rezultat je bil zato zame precejšno presenečenje (še posebej, ker sem zadnji kilometer deloma prehodila) - ciljno črto sem prestopila v 2 urah, 4 minutah in 48 sekundah.

Ohlajanje in raztezanje
Po zaključku smo se dokaj hitro odpravili domov, vreme in rahlo sitna otročiča pač nista bila naklonjena nadaljnemu proslavljanju na prizorišču. Tudi regeneracija je bila zelo hitra, naslednji dan sem sicer čutila kolenske vezi in splošno utrujenost, vendar je pozitiven adrenalin prevladal. Pri dveh malih otročičih pač ni veliko časa za lenarjenje ;).


Tale konjiški maraton je bil odlična predpriprava na prihajajoči LM. Zdaj vem, da zmorem.

Upam, da se vidimo ...