četrtek, 13. december 2012

Julijanov prihod

Že 3 mesece sem aktivna na svojem blogu, pa še zmeraj nisem kaj dosti povedala o našem fantu. Nekaj malega sem začela (glej tukaj), ampak pisati našo zgodbo ni najbolj lahko. Prvič zato, ker sem vanjo čustveno, fizično in psihično izredno vpletena, in drugič zato, ker bi lahko napisala še in še stvari. V teh dveh letih in pol, odkar je naš mali sonček med nami, se je nabralo ogromno materiala.

Kakorkoli že ... Nazadnje sem ostala pri odtekanju vode.

Oblačna sobota, 15. maj 2010. Voda mi je odtekla okoli 9. ure zjutraj. Z možem sva že pozajtrkovala, nato pa se je on spravil urejati še par stvari za službo, jaz pa (okorna kot vsaka nosečnica štiri dni pred PDP) sem šla zalivat rože. Takrat mi je odteklo nekaj malega vode. Sevdea sem šla s tresočimi se koleni in ustnicami, ki niso vedele ali bi se smejale od veselja ali kričale od strahu pred neznanim, dragemu sporočit novico. Količina vode je bila mala, nekje pol deci, bi rekla, zato sva sklenila počakat vsaj na popadke, da bova vedela, če je to to.

Počasi čez dan sem se od živčnosti prestavljala sem in tja, s kavča na posteljo in nazaj, do pol sedme zvečer, ko so popadki postali konstantni (vendar ne ravno boleči) nekje na 5-7 min. Takrat sem pograbila svojo torbo z vsemi potrebščinami in sva šla ...

Okoli pol osmih sva prispela v ljubljansko porodnišnico, sestra me je sprejela, posnela CTG in me odpravila na porodniški oddelek. Moža so poslali domov čakat, da se zadeva začne dogajati. Na oddelku so me čakale običajne stvari - britje, tuširanje, klistiranje in seveda čakanje na močnejše popadke. Jih ni bilo treba tako dolgo čakat. Okoli devetih je prišel mož in smo koooončno šli v porodno sobo.

Porod je potekal normalno. Nič kaj posebnega, bi rekla. Popadki so se stopnjevali, seveda je bolelo kot še nikoli prej (smejalnemu plinu navkljub) in zvoki, ki jih spušča porodnica, so nečloveški, ampak vse je minilo v sekundi, ko sem ga dobila v naročje. Tukaj je bil, po dolgih devetih mesecih pričakovanja, rojen v nedeljo, 16. 5. 2010, ob 1:48, v mojem naročju. Končno. Najlepši otrok na svetu. Moj sin. Julijan.

Julijan (120/365)


Po naših prvih skupnih nekaj trenutkih ga je babica stehtala, premerila uredila in oblekla. Bil je precej lahek, tehtal je 2690 g, njegova koža pa je bila takšna, kot bi bil prenošen, čeprav se je rodil tri dni pred rokom. Razen tega ni bilo z njim nič narobe. Še.

Tri ure po porodu smo se še cartali v porodni sobi, potem pa so naju odpeljali na oddelek za otročnice B. Prišla sem v lepo sobico s še dvema mamicama. Dobro smo se ujele. Vse smo bile zaljubljene v svoje nove male otročiče. Jaz svojega škratka nisem mogla nehati gledati.

Vendar so se po prvem "medenem" dnevu že začeli majhni problemi. Naš fant je bil namreč precej jokav in razdražljiv. Ni se znal pristaviti in tudi jaz ga kljub izdatni pomoči sester na oddelku nisem zmogla nahraniti, čeprav so bile moje prsi polne mleka. Poskušali smo ta in oni položaj, z nastavki in brez, vendar ni in ni šlo. Odločila sem se, da si bom mleko raje črpala in ga hranila po steklenički. To je še nekako šlo.

In prišel je dan, ko bi naj bila s sinkom odpuščena domov. V dopoldanskem času so prišle vizite, med njimi tudi pediater. Ob pregledu našega sinčka se je odločil, da nas zadrži še en dan in naslednji dan opravi še ultrazvočni pregled glavice in trebuščka zaradi Julijanove razdražljivosti. Z možem sva na zadnjem delu glave opazila tudi bulico v velikosti 1*2 cm, kar sem mu tudi omenila, vendar je pediater menil, da ni nič posebnega (verjetno maščevje ali kaj podobnega).

Nisem bila ravno prestrašena, ker se mi je zdelo, da ne more biti nič posebnega, kljub temu pa nisem bila najbolj mirna. Julijan je drugače izgledal popolnoma normalen. Nobenih znakov mongoloidnosti ali kakšnih drugih posebnosti. Želela sem samo domov, da bi lahko bili končno sami skupaj kot družina. In resnično sem verjela, da bom naslednji dan že lahko oblekla svojega fantka v vse tiste čudovite majhne stvari, ki sem jih imela pripravljene zanj.

Ne bi se mogla bolj motiti ...
Na varnem (121/365)


torek, 11. december 2012

Telovadba

Julijan je glede telovadbe pri nas doma zaenkrat najbolj priden. Vsakodnevno ga razmigajo v varstvu, dvakrat tedensko jih pride pogledat tudi fizioterapevt.
Tinkara mu tesno sledi, kravice pase kot izkušena pastirička.
Tudi ati je dokaj priden. Oziroma se vsaj trudi.

Največja lenoba pri nas sem jaz, mami :). Moj največji telovadni dosežek zadnjih tednov so sprehodi s Tinkaro.

Trebušnjaki in kravice (119/365)
P. S.: Se opravičujem za slabo kvaliteto slike - slikano je bilo s fotoaparatom ob slabi večerni svetlobi.

ponedeljek, 10. december 2012

Tvoje oči

Tvoje oči morda res ne vidijo, čeprav gledaš. Tako sem si želela nekoč začutiti tvoj pogled, vedeti, da me vidiš.
Zdaj vem več. Vem, da ni važno, ali me vidiš, ni važno, da mi poveš, da me imaš rad. Tvoja ljubezen se izraža na toliko čudovitih in neznanih načinov.
Naučil si me iskati in najti ljubezen tam, kjer je nisem pričakovala.

Marsikomu bi se tvoje oči zdele prazne, jaz pa vem, da to ni res ...
V njih se skriva cel svet.


Tvoje oči (118/365)

nedelja, 9. december 2012

Noro vzdušje

Dnevi kar letijo ... Naporno je, a čudovito hkrati. V tem tednu se je zgodilo kar precej čudovitih stvari, pa tudi kakšna neprijetna se je znašla vmes.

Pa gremo kar po vrsti ... (Od zadnje objave naprej.)

Prejšnji vikend so bile koline pri babici in dedku po drugi strani (moževi starši torej). Ker je dela veliko, nas pa malo (se pa kar uspešno širimo), smo koline razvlekli na dva dneva ... Pa še ga je ostalo. Kakorkoli že - dva prašička sta zdaj dobila novo obliko, nekaj delov počiva v skrinji, nekaj delov pa se transformira v salame. Letos sem bila bolj notri in skrbela za deco, zato stikov s kolinami (razen rezanja špeha, pečenja jetrc in konzumiranja pečenke, seveda) nisem imela. Tudi fotoaparat sem pozabila doma. Temu primerno je uboren moj nabor slik. Sem pa kljub temu uspela škljocniti eno s telefonom, vendar je žal na njej samo babica.

Pri babici (109/365)





Prejšnjo nedeljo smo tudi uradno stopili v adventni čas, zato sem iz omare potegnila zaprašena lanska venčka, ju malo "prezračila", obrezala svečke in - voilá - vse je pripravljeno. Saj bi jih napravila na novo, ampak letos mi časovno res ni zneslo. Lani je bilo dosti lažje, z enim samim otročičem pri hiši. Takrat sem si res lahko dala duška. Pa nič zato, bomo pa drugo leto ponucali dodatne roke ...

Venčka (110/365)

In ko smo že pri rokah, Tinkara je očitno odkrila, da se lahko z njimi kaj zanimivega počne. Igralni lok na njenem ležalniku lahko končno začne opravljati svojo funkcijo :).

Igranje (111/365)

Veliko se je dogajalo pri nas. In Miklavž je nekaj "malega" pustil tudi za mamico :). Malo mu je pomagal tudi moj dragi možek. Prav na Miklavžev večer je bilo tri leta, odkar sva drug drugemu obljubila, da bova zua vedno skupaj. In še vedno ga imam rada kot prvi dan, ko sva se spoznala. Morda še malce bolj ;).

Prinesel pa mi je tole ...
Kindle (112/365)
Par knjigic je že naloženih, brala pa nisem samo jaz :).

Bralca (114/365)

Ni pa bilo samo luštno - naš fant je namreč spet zbolel. Tokrat angina. Zaenkrat se še dokaj uspešno izogibamo bolnišnici (najhuje je že mimo). Te dneve ja Julijan sicer bolj miren, pred tem pa nam je uspelo dobiti še par fotografij z nasmehom na ustnicah.

(114/365)

(115/365)
Zapadlo je tudi nekaj (beri: precej) snega - prvi malo bolj konkretni sneg za našo frajlico.

(116/365)

(117/365)



Tako ... Teden je naokrog, fotografije so prilimane - moje delo je opravljeno :).

***

Bi pa prosila vse, ki ste morda tudi na FB, da stisnete kakšen LIKE na tole najino slikico: jazsemmama . Kakšen trotlziher fotoaparat bi nam prišel zelo, zelo prav. Za vse mamice, ki me berete, pa povabilo, da se s kakšno slikico pridružite tudi ve. Hvala!