torek, 6. februar 2018

Trideset

Pa sem tu. Trideset let. Starost, ki mi je nekoč (dolgo dolgo nazaj) predstavljala magični prehod v zrela leta, tista leta, ko končno veš vse, ko ni več nerešenih vprašanj, ko živiš mirno, zaspano družinsko življenje na pragu penzije in se vsa zabava konča.



Že nekaj ur sem stara trideset let in ugotavljam, da moje nekdanje domneve ne držijo vode.

Zagotovo ne vem vsega, nerešenih vprašanj je verjetno še bistveno več kot desetletje ali dve nazaj, naše družinsko življenje vsebuje vse kaj drugega kot mir in spanec in končno se mi zdi, da zadnjih nekaj let res uživam v življenju in počnem zabavne stvari, ki so pisane na kožo MENI, ne pa mojim staršem, učiteljem ali vrstnikom. Ali simpatijam, ki zame niti ne vedo.

Zadnje tedne pred okroglim jubilejem (se samo meni ob tej besedni zvezi začne vrteti v glavi :"Zdaj si v najlepših letih, zrelih letih ..." ali tudi vi to slišite?) sem morda res imela malo krize. Bom kar odkrita - imela sem občutek, da pri svojih rosnih tridesetih nimam bogvekaj za pokazat. Nisem iznašla čudežnega zdravila, nisem napisala knjige, še svetovnega miru mi ni uspelo vzpostaviti, čeprav vztrajno vsak dan treniram veščine mirovnega posrednika.

Včasih se mi zdi, da sem še zmeraj tista zasanjana najstnica, ki sanja o tem, kako bo spremenila svet.

Le da takrat še nisem vedela, da je svetov več in da je najpomembnejši med njimi tisti, ki se skriva v nas samih. Da pravzaprav tisti edini šteje. Lahko narediš karkoli, svet se bo spremenil le, če se spremeniš ti sam. Ali pa ga preprosto sprejmeš takega, kot je.

Dobrodošla, trideseta. Komaj čakam, da postanem res zelo zrela odrasla oseba na pragu penzije.

Upam, da pred naslednjim okroglim jubilejem 😊