Poletne družinske družabne igre

ali

Kako PREŽIVETI en mesec, ko so otroci doma namesto v vrtcu/šoli

Odločila sem se, da bodo letošnji avgust vsi trije otroci preživeli doma. Prvi del smo tako ali tako preživeli na morju, potem pa smo skupnih 24 ur na dan podaljšali do začetka septembra. Vsakodnevne jutranje priprave in vožnja v varstvo ter popoldne nazaj domov so se mi enkrat spomladi zazdeli tako naporni, da sem si rekla: "Draga moja, ne bodi nora - imej jih en mesec doma. Malo boste brali, malo boste ustvarjali, se cartali in se igrali, ti se boš vsaj malo naspala. Kdo rabi vrtec!"

No, pri tem je tudi ostalo. Pri lepi, rahlo pravljično obarvani misli. Budilko sem res izklopila, ampak žal moja druga budilka (v luštni obliki našega najmlajšega), ki očitno ni dobila dopisa o spremembi, nove ure skorajda ne upošteva. Saj ga razumem, res ga. Popolnoma logično je, da se ob pol sedmih zjutraj zbudiš lačen, če pa si se ponoči trikrat zbudil.

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Vmes, ko se kuha kavica in najmlajši zajtrkuje, pripravim Julijanu zdravilo proti refluksu, da bo njegov obrok ostal v želodčku. Potem so na vrsti pleničke. Navihanec jo do takrat še enkrat napolni (ponavadi z nečim manj tekočim), najstarejšega junaka pa je potrebno pred sprostitvijo mehurja konkretno pomasirati. Princeska podaljša svoj lepotni spanec vsaj še za kako uro. Ko se zbudi, se začne prva igralna urica dneva. Ne vem, če ste že slišali zanjo, imenuje se Kdo bo pospravil največ v najkrajšem času? Mojima otrokoma žal ni preveč všeč, ker ima dokaj omejujoča in čisto nesmiselna pravila, recimo: pospravi knjige v igralni kotiček, odnesi umazano posodo v umivalno korito, zloži oblačila ... Res ne vem, kdo se jih je spomnil, ampak ker želim zmagati, se jih držim. Bonus točke dobim tudi s sesanjem in pranjem oblačil. Se kar splača. Zaenkrat pri nas doma ostajam v trdnem vodstvu.

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Je pa res, da je igra kar utrujajoča in ponavadi poteka v več etapah tekom dneva. Najmlajša dva namreč ponavadi kmalu po moji več kot očitni zmagi začneta svojo igro, vendar sem iz nje ponavadi izključena. Baje nisem dovolj kvalificirana za tak nivo igre. Igra traja precej manj časa, bazira na tekmovalčevi ustvarjalnosti, končni rezultat pa je precej osupljiv. Imenuje se: Kdo lahko napravi največji nered? Meni ni najbolj všeč, ampak to lahko mirno pripišete moji pristranskosti - konec koncev ne morem imeti vseh titul le jaz. Ne bi bilo pravično. Sta pa oba tekmovalca precej dobra, naslove prvakov si dokaj pravično in sorazmerno delita. Poleg tega jima vsak teden uspe porušiti še kak rekord, medtem ko midva z velikim junakom le osuplo opazujeva.

Igre se vrstijo tekom dneva, vmes si tekmovalci (no, če smo res specifični, gre le za dva tekmovalca) vzamejo 296 premorov za hrano, pijačo in tistih nekaj življenjsko nepotrebnih zadev, kot je menjavanje plenice/obisk stranišča. Veliki junak je večinoma na moji strani, tudi njemu te ustvarjalne igre niso tako zelo všeč. Zmagovalec v dolžini cartanja ima najraje igro stiskanja in dotikov. Sicer mu mlajša dva skušata konkurirati, ampak jima zmanjka že pri količini vztrajnosti.

Vmes je še nekaj gibalnih iger - ponavadi izgledajo tako, da skušam sama delati na krepitvi fizične moči, vsi trije otroci pa predstavljajo različno velike uteži, ki jih kombinirano uporabljam, da dosežem pravi učinek. Če je vreme lepo, opravimo tudi kak aerobni trening - najboljše vaje se je spomnil najmlajši: Teci okrog hiše/na sosedov travnik/na cesto gledat traktor.

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Tik pred dnevnim počitkom sledi bralna urica. Da, prav sem zapisala. No, mogoče bi bilo bolje napisati bralna ura ali dve. Ponavadi izgleda tako, da jaz komaj še držim oči odprte, medtem ko mi najmlajša dva v spalnico izmenično nosita nove in nove naslove knjig. Zdaj mi je malce žal, da smo pred par tedni razpakirali tiste škatle knjig od selitve. Sploh nisem vedela, da imamo toliko otroških knjigic. Za eno mini knjižnico jih je in med desetinami knjig se najde vse od Malega zelenega traktorja (najljubša knjiga najmlajšega) do Vodnika za princeske vajenke (najljubša knjiga tasrednje) in  Čudežnega vrta, moje najljubše zbirke zgodb in pesmi za otroke (če sem čisto iskrena, jo redkokdaj potegnem iz kupa, ker ponavadi izbereta najdaljšo zgodbo, ki obsega skoraj 30 strani).

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Včasih najmlajši zaspi šele, ko dokončno obupam, pri tasrednji se niti ne trudim več, čeprav vem, da ne bo zvečer nič kaj dosti hitreje zaspala (bo pa zato zjutraj spala dlje). Ponavadi ta čas tako ali tako izkoristi za to, da gre kot prava princeska preizkušat, katera izmed mnogoštevilnih oblekic v njeni omari ji najbolj pristoji.

Midva z Julijanom si privoščiva še kakšno dozo cartanja in zdravil, potem sledi družabna kulinarična igra (za eno osebo; zadnji del je primeren za 4-6 oseb): Pripravi zdravo in okusno kulinarično umetnino (pravila igre sem rahlo prilagodila) nezažgan obrok in ga pojej v 5 minutah. Dopolnjujeta ga igri Najbolj kreativno zmrdovanje nad skrbno pripravljenim obrokom (zmagovalka tasrednja) in Kam vse lahko zatlačiš ali namažeš ostanke hrane (zmagovalec najmlajši). (Najstarejši mirno sprejme obrok, ki sem mu ga po gramih namerila, skuhala in zmiksala med razmišljanjem, ali naj za ostale že tretjič ta teden skuham makarone ali bi morda raje riž. Komaj porabljena ajdova kaša ostaja v predalu že nekaj mesecev.)

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Po tej igri počasi začnemo odštevati minute do prihoda najstarejšega tekmovalca v naši družini. Vsi se ga neskončno veselimo. Ponavadi v olimpijske discipline družine Golob prinese novo dinamiko, kar je zmeraj dobrodošlo. (Čisto postranskega pomena pa je, da predstavlja mojo rezervo.)

...

Če potegnem črto, smo kar dobro opravili: glede na napisano smo se ves čas igrali, ustvarjali prav tako, branje in cartanje pa itak gresta skupaj kot rit in srajca. Moram pa tudi priznati, da kljub določenim uspehom nisem najbolj primerna tekmovalka, zagotovo pa nisem usposobljena za dolgoročna tekmovanja take vrste - predvsem zato, ker res trajajo cel dan, od jutra do večera pozne noči.  Nestrpno že čakam 1. september, ko se bodo moji treningi zmanjšali vsaj za polovico, in malo s strahom pričakujem novo sezono (poleti 2018). Če se je bom sploh udeležila 😏.

Katere so pa vaše najljubše najbolj zanimive družabne igre?

____________

Avtorica čudovitih (in predvsem realnih) družinskih fotografij je Polona Avanzo, ki ustvarja pod imenom Polslona.

10 značilnosti posebne vrste staršev

Obstajajo starši. In obstajajo malce drugačni starši. Verjetno ste jih že kdaj opazili, čeprav se ta manjša, posebna vrsta staršev najraje zadržuje v svojem naravnem habitatu, ker se tam počutijo najvarneje in najbolj udobno. Obstaja nekaj drobnih značilnosti, na podlagi katerih lahko zlahka presodite, da pred vami stoji primerek posebne vrste, čigar potomec je najverjetneje težko gibalno oviran.

Pozor! Vrsta je zelo miroljubna, prijazna in neboječa, dostikrat celo nadpovprečno komunikativna, vendar boste v večini primerov morali vi narediti prvi stik, saj je njihov interes ponavadi usmerjen k nujno potrebnim dejavnostim, ki njihovim potomcem omogočajo boljšo kvaliteto življenja.

Avtorica fotografije: Polona Avanzo (Polslona)

1. Pred sabo potiskajo voziček. Velik voziček.

Ali bolje rečeno - pred sabo potiskajo nekaj podobnega vozičku, ki ste ga sami uporabljali za svoje otroke, vendar je ta zadeva precej večja in precej manj dopadljiva. Nobenih dizajnerskih vzorcev in materialov nima, čeprav je sama strehica (doplačati jo morajo starši sami) vredna toliko kot ena kvalitetnejša marela, ki ste jo sami uporabljali za svojega malčka. Vendar vam ta posebna vrsta staršev lahko zagotovi, da si brez tega grdega (no, grd je morda malce premočan izraz, vsekakor pa bi ga težko uvrstili med top 10 najlepših vozičkov sezone), ogromnega vozička težko predstavljajo svoje življenje. Še posebej zato, ker prav v tem vozičku sedi njihov posebni otrok.


2. Ponavadi s sabo tovorijo hrano v lončkih.

Saj to ni nič tako čudnega, mar ne? Seveda ne, vse dokler poleg lončka iz torbe ne potegnejo še neke čudne cevke, ki jo vtaknejo v otrokov želodček, in ogromne brizge (mimogrede, z njo se da ponavadi prav fino napolniti tudi krofe). Njihov način hranjenja potomca je precej drugačen od vašega, vendar - spet! - večina vrste posebnih staršev vam bo zagotovila, da je ta način neboleč in izjemno olajša življenje vsem članom družine.


3. Največkrat jih lahko opazite v bližini medicinskih ustanov.

Velike medicinske ustanove so največje zbirališče opisane posebne podvrste, ki se v tem nenaravnem okolju počuti povsem domače. Z medicinskim osebjem komunicirajo kot stari znanci, njihovo besedišče pa je polno medicinskih izrazov in tujk. Če so na takih območjih zadržani dlje kot le nekaj ur, ponavadi precej radi sklepajo nova poznanstva. Količina dnevnih obveznosti se na račun čakanja na preglede malce zmanjša/prerazporedi, zato višek časa z veseljem namenijo socialnim stikom.


4. Iz lekarn ponavadi ne nosijo aspirina, lekadola in mazila proti glivicam, temveč plenice in polne vrečke neznanih zdravil.

O plenicah sem nekaj malega že pisala, vendar je za vas kot zunanjega opazovalca najpomembneje, da tej posebni vrsti ne prilepite že kar takoj etikete z napisom inkontinenca. Ponavadi je eden bolj razpoznavnih znakov kar njihova starost. Vendar pa je to včasih težko določiti, ker ...


5. Malce drugačni starši dostikrat izgledajo utrujeni, nenaspani in brez energije.

Če imajo srečo, se morda to ne vidi na zunaj, vsekakor pa so utrujeni. Vzrok leži predvsem v tem, da že več let skrbijo za potomca v popolnoma enaki obliki ali vsaj na zelo podoben način kot v prvem letu starševstva. To pomeni: menjavanje plenic, hranjenje, umivanje, dvigovanje, oblačenje, zbujanje ponoči ... Če ste oče ali mati, potem se zagotovo še spomnite tistega prvega leta po otrokovem rojstvu. Kako je bilo lepo, kako ste uživali, koliko sladke ljubezni je bilo med vami ... Tisti, ki vam selektivni spomin ni izbrisal vsega razen čudovitih trenutkov, pa se zagotovo spominjate tudi tega, kako zelo naporno je bilo vse skupaj. No, malce drugačni starši večino tega doživljajo vsak dan že nekaj let zapored.

Avtorica fotografije: Polona Avanzo (Polslona)

6. Ne marajo pomilovanja.

Starši te vrste zelo neradi slišijo, kako usmiljenja vreden je njihov otrok. Otrokove omejitve zelo verjetno poznajo bolje od vseh specialistov, ki se ukvarjajo z njim, vsekakor pa so jim bolj znane kot vam. Njihov otrok ni ne ubožček, ne revček ... Če že mora dobiti kakšno oznako, potem je za drugačne starše njihov otrok zagotovo junak. Prav tako ne marajo, da kdo pomiluje njih. Takšno življenje živijo in odgovornost so prevzeli sami. Pravzaprav se jim zdi, da skozi življenje vozijo kar precej dobro glede na vse. Še zmeraj so tukaj in vztrajajo, ni tako?


7. Kar precej so močni.

To ne leti na njihov videz, ampak na njihovo fizično moč. V letih, odkar so starši posebnemu otroku, so svoje telo strenirali do te mere, da je zmožno dvigniti/prenesti/obračati večdesetkilogramsko breme, kar ni mačji kašelj. Njihova vztrajnost jim pomaga pri teku na dolge proge, ko cikcakajo po mestu in iščejo primerne dovoze za invalidski voziček. Še večja od fizične pa je njihova notranja moč.


8. Potrpežljivost je njihovo drugo ime.

Starši otrok s posebnimi potrebami so prav natrenirani za potrpežljivost. Njihov trening se začne že kmalu potem, ko se postavi sum, da z njihovim otrokom ni vse v redu, in poteka v najbolj optimalnem okolju za graditev potrpežljivosti - v zdravniških čakalnicah. To okolje se kasneje širi na razne specialistične ambulante, rehabilitacijske centre, centre za socialno delo, upravne enote, lekarne ... Poleg samega čakanja trening sestavljajo naslednje komponente: izpolnjevanje formularjev, naročanje napotnic, naročanje zdravil, prevzemanje zdravil, iskanje obrazcev, informiranje uslužbencev, iskanje, usklajevanje in kontaktiranje odgovornih ... Cel arzenal kvalitetnega materiala za krepitev potrpežljivosti. Treningi seveda lahko potekajo tudi v širšem domačem okolju: ena bolj intenzivnih vaj je recimo zadrževanje jeze, ko parkirno mesto za invalide tik pred njihovim nosom zasede popolnoma zdrav osebek brez kakršnih koli zdravstveno potrjenih posebnih potreb.


9. V glavi imajo toliko idej, uresničijo pa jih bolj malo.

Veste, kolikor sem imela možnost pobližje spoznati malce drugačne starše, sem spoznala, da si večina od njih želi spremembe v svetu. Te spremembe so morda tako majhne, da jih vi niti ne bi zaznali, njim pa bi precej spremenile življenje. Včasih gre za osebne cilje in želje, dostikrat pa za skupno idejo o boljših življenjskih pogojih za otroke s posebnimi potrebami in njihove družine. Če bi le lahko (in nekaterim to celo uspe, kapo dol!), bi bili boje po sodiščih, pisali dolge argumentirane spise vsem uradnim organom ali demonstrirali po več dni skupaj pred parlamentom. Tako pa se največkrat zgodi, da svoje želje in ideje ALI zadržijo zase ALI delijo z enakomislečimi ALI o njih blogajo. Tako je najlažje, ker ...


10. Nikoli niso prav zares sami.

Od njih je namreč v veliki meri odvisna skrb za posebnega potomca, ki potrebuje 24-urno nego in pomoč. Če želijo biti sami, morajo najprej poskrbeti za primerno varstvo - ponavadi si to skrb delita kar oba, oče in mati, in prilagajata ure, ko si lahko vzameta čas zase. (Mimogrede, morda vi poznate kakšno odlično varuško, ki je ni strah delati z otrokom z mnogimi posebnostmi? Ni jih ravno na pretek, tiste, ki so, pa so zlata vredne.)
Če pa se že zgodi, da kakšno tako mamo srečate na ulici kje samo (in to se dogaja, ker je večino opravkov lažje urediti, če pred sabo ne potiskaš okornega vozička), vam lahko z gotovostjo zatrdim, da so same le na videz. V svojem srcu namreč na čisto vseh poteh s sabej nosijo tudi svojega posebnega otroka.

Avtorica fotografije: Polona Avanzo (Polslona)

Čudovite fotografije našega vsakdana je ujela dokumentarna družinska fotografinja Polona Avanzo, ki ustvarja pod imenom Polslona.