četrtek, 21. september 2017

Škatlica spominov

Pred dnevi sva reševala ostanke naše šare iz kleti, ki je od selitve še nisva uspela pospraviti. Večina stvari je pristala na kupu za odpad, le nekaj malenkosti sva zadržala doma. V teh mesecih sem spoznala, da lažje diham, če je dom nenatrpan in prost vse krame, zato mi niti ni bilo hudo, ko sem prebirala med pozabljenimi ostanki in zadržala le droben delež vsega.

Med stvarmi, ki sem jih rešila gotovega uničenja, se je znašla tudi majhna rjava škatlica. Sprva je niti nisem prepoznala. Vedela sem sicer, da je v njej kipec meni najljubše znamke praholovcev, in že samo zaradi tega si je škatlica prislužila svoje mesto v hiši. Šele ko sem prebrala napis na njej, sem se spomnila, kaj se skriva notri.

Rememberance

 Memories ...
hold each one safely in your heart


Zanimivo, kako te lahko ena preprosta škatlica in napis na njej v delcu trenutka vrneta nazaj v preteklost. Ko sem držala škatlo v rokah in jo počasi odpirala, so moje misli objemale mene natanko tri leta nazaj, ko sem v rokah držala ta kipec z upanjem, da bo potolažil mojo dušo in da te nikoli ne bom pozabila. Moje misli so brisale solze, ki so lile z mojih lic tisti dan, ko sem se vozila domov z najbolj žalostno novico na vsem svetu - nikoli te ne bom zares spoznala. Moje misli so ležale ob meni v prazni bolnišnični sobi tisto nedeljsko dopoldne, natanko tri leta nazaj, ko sem se dokončno poslovila od tebe in si obljubila, da boš za vedno del mene, da ne bo dneva, ko ne bi mislila nate.

Bolečino naše izgube so počasi prekrivale vsakodnevne obveznosti. Spomin nate je bledel in čedalje redkeje sem imela pred očmi trenutke, ko je tvoje srce še utripalo v mojem telesu. Eno leto in nekaj mesecev po tvojem odhodu je prišel tvoj bratec.

Energičen fant je, svojeglav in poln življenja. Morda bi tudi ti bil prav takšen, ne vem. Včasih si zamišljam, da je del tebe v njem. Ne morem si te več predstavljati, kot sem si te takrat. Čedalje bolj oddaljen se mi zdiš, angelček moj.

Oprosti.

Oprosti, ker ne mislim nate vsak dan. Niti vsak mesec ne. Še vedno pa si del mene. Za zmeraj boš. Drobni opomniki - nagajivi nasmeh tvojega bratca ali pa majhna zaprašena škatlica - so tisti, s katerimi me spomniš na trenutke, ko sva drug drugega objemala le v mislih in je tvoje srce bilo skupaj z mojim.

Zdaj vem, česar takrat nisem - bolečina je bila premočna, spomin nate preveč jasen. Četudi ne štejem vseh utripov srca in ne preverjam vsak dan, če je še na svojem mestu, moje srce vedno vsak dan znova utripa in pošilja kri po mojem telesu.

Ti boš zmeraj del mene. Morda ne boš zmeraj v mojih mislih, boš pa zato v mojem srcu.


ponedeljek, 18. september 2017

Velike zmage, male zmage ...

Skoraj nikoli spremljam športnih tekem. Razlogov je več: lastno nezanimanje, dejstvo, da doma nimamo televizije, kup nedokončanih stvari z navideznega "to-do" seznama, otroci in mož, ki jim navijaške parole zaenkrat ne pomenijo kaj dosti ...

Včeraj pa sem jo gledala. Legendarno tekmo namreč. Prek telefona mi je uspelo uloviti predvajanje v živo in v tretji četrtini sem čisto sama izpraznila celo vrečko slanih prigrizkov. Zaradi nervoze, seveda. V zadnji četrtini se mi je tik pred koncem tekme pridružil tudi mož, ki so ga očitno zbudili moji vzkliki zmagoslavja, in njegov medvedji objem ob zmagi je bil češnjica na torti včerajšnjega večera.

Bravo, fantje! S ponosom sem gledala, kako čudovito ste sodelovali, kako ste izrabili vsak svoj talent in kako složni ste bili, si grizla nohte, navijala (malce bolj potihem, da nisem zbudila otrok) ... Ne vem, kaj nosi v sebi ta navijaški duh, ampak imela sem občutek, da sem morda tako vsaj čisto narahlo tudi jaz pripomogla k vaši naši zmagi. Zastopali ste našo državo in jo predstavili takšno, kot si je želim sama - včeraj je bila Slovenija združena, ponosna, složna. Srečna.

Vašemu osvojenemu zlatu se brez dvoma lahko reče velika zmaga. Devet neporaženih tekem na evropskem prvenstvu ... Sliši se sanjsko, skoraj pravljično. Nihče od nas navijačev najverjetneje ne ve natančno, koliko truda, odrekanja in težkih treningov je skritih v zakulisju, zagotovo pa veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pri najbolj zasluženih zmagah je zmeraj tako.


Pravzaprav mi je najbolj zanimivo to, kako sem se iz neke popolnoma športno nezainteresirane predmestne gospodinje v tistih par urah včeraj zvečer spremenila v žensko, ki 15 minut čez deseto zvečer krčevito stiska pesti in ki se ji ob zadnjih odštevajočih sekundah zadnje četrtine orosijo oči. Od ponosa.

Nazadnje sem bila tako ponosna takrat, ko je moj najstarejši sine nekajkrat zapored sam segel po stikalu komunikatorja in mi pokazal, da zmore več, kot se zdi na prvi pogled. Tako ponosna sem bila, ko sta mlajša dva prvič samostojno shodila. Ko sem prvič po vsakem od porodov stisnila vsako od teh malih, sladkih glavic na svoje prsi. In takrat, ko sem v tvojih očeh videla, da si čisto zares izbral prav mene. Naju.

Naše zmage niso tako velike in pompozne kot zmaga naših fantov. Skoraj nihče ne ve zanje, tako majhne so. Ampak v našem malem svetu se lahko prav zaradi njih neki popolnoma nezainteresirani predmestni gospodinji orosijo oči. Od sreče in ponosa.

Čudovit utrinek našega vsakdana je ujela Polona Avanzo (PolSlona)


nedelja, 17. september 2017

Naredi sam: Omarica za knjige

Čeprav smo se v hišo preselili pred pol leta (joj, kaj že?), je v našem domu še zmeraj kup stvari, ki nekako niso našle svojega mesta. No, našle so ga že, vendar njihova mesta niso najbolj primerna - hranimo jih v sobici, kjer imamo kramo, v kleti ali v pralnici (vse to so daleč najbolj natrpani prostori pri nas doma). Ampak česar ne vidiš, naj ne bi bolelo, zato zaenkrat odlagam pospravljanje in urejanje teh zadev na primernejši čas.

Z otroškimi knjigami je drugače. Nekaj mesecev po selitvi smo jih pripeljali z dislocirane lokacije (svak in svakinja, hvala za hrambo!) in skupaj s škatlami, v katerih so bile, so našle mesto v otroškem kotičku pod stopnicami. No, našle ... Večino dneva so tako ali tako bile razstavljene po celotnem pritličju, edino ponoči so tistih nekaj ur odležale v (že precej razpadajočih) škatlah.



Pri mizarju smo sicer pred nekaj časa naročili knjižne police, ker pa tako delo traja ponavadi precej dlje, kot je sprva dogovorjeno, sem sklenila vzeti zadeve  v svoje roke. V glavi sem že nekaj časa sestavljala približen načrt in ker sem ta teden, ko je bil moj mož na službenem potovanju, res nujno potrebovala neko preusmeritev, da se mi ne odpelje, sem se odločila, da jo kar naredimo. Če se le da, v določeni meri skupaj z otroki.

Dopoldne sem se ustavila v trgovini z gradbenim materialom, sledila je trgovina z materialom za umetniško ustvarjanje, čisto na koncu pa sem skočila še v lokalno kmetijsko zadrugo. Zanimiva kombinacija, mar ne? Pa poglejmo, kaj sem nabrala.


- velika gajbica za krompir (5,99 EUR; Kmetijska zadruga)
- mala gajbica (našla v kleti)
- 4 navoji s koleščki (2,39 EUR , Obi)
- akrilni sprej za barvanje na vodni osnovi (6,20 EUR; Art) - potrebujete vsaj 2 pločevinki
- kredne barve (5,49 EUR/lonček; Hofer) - mi smo uporabili 2 lončka
- vijaki (našla v moževem predalu z orodjem)
- čopiči (našla med kramo)

Najprej sem se lotila brušenja večje gajbice, ker je imela precej grobo površino, nato pa je sledilo barvanje. Če ste - kot jaz - bolj lene sorte, boste raje odšteli kak evro več in si privoščili barvo v spreju. Nanos barve bo enakomeren, vi pa boste z delom končali neprimerno hitreje in z bistveno manj slabe volje. Sama sem izbrala akrilno svetlosivo barvo, priporoča se več tanjših nanosov v slojih. Sprejanje naj opravi odrasla oseba v zračenem prostoru (najbolje zunaj).



Z notranjostjo se nisem pretirano obremenjevala, ker je temu koraku sledilo barvanje s krednimi barvami.V tem delu sem vključila tudi mlajša dva, sem pa najmlajšega kmalu zatem odstranila iz dogajanja, ker je namesto po letvicah začel polivati barvo po naši terasi. Pred samim barvanjem sem dele letvic, ki sem jih želela ohraniti sive, oblepila z lepilnim maskirnim trakom - to vam prihrani veliko slabe volje, barvanja pa se bodo lahko udeležili tudi mlajši otroci, ki tega še niso najbolj vešči. 
 
Ženski del družine se je soglasno odločil tudi glede barv (konec koncev sva tudi edini barvali), manjši gajbici sva notranjost pobarvali v svetlo roza, večja pa je dobila ledeni odtenek kraljice Else. Ko sta se gajbici popolnoma posušili, sem na eno od stranic večje gajbice pritrdila ležaje s koleščki - želela sem namreč, da se omarica lahko prosto premika po prostoru.


Čeprav sem sprva načrtovala, da bosta gajbici fiksno povezani, sem se po fazi pritrjevanja koleščkov odločila, da bosta raje ostali ločeni. Natančnejših razlogov ne bom pisala (vključujejo nekaj grdih besed in potnih kapljic na čelu) - recimo raje, da se je ta izbira na koncu RES izkazala za precej bolj praktično. Omarici lahko namreč sestavljate poljubno po vaših željah v različne oblike in to je zame tudi ena od najljubših lastnosti našega izdelka.



Celotna izdelava (vključno z barvanjem, sušenjem in sestavljanjem; fotografiranje in igranje z njo ni vključeno v končni seštevek) je trajala približno 3 ure, strošek materiala pa je znesel 38,93 EUR (če namesto spreja izberete barvo in če gajbice najdete na podstrešju/v kleti/pri babici, je ta strošek še precej nižji).

Najmlajša dva sta omarico že prvi dan nekajkrat napolnila (in izpraznila), z igro pa sta nadaljevala tudi dan zatem ...



... dopoldne, ko sta bila v vrtcu, pa sem z igro nemoteno nadaljevala sama 😊. Z nekaj luštnimi dodatki lahko omarica dobi povsem drugačno obliko in namen.

Nekaj mojih najljubših:

  • preprosta omarica za knjige z dekorativnom dodatkom (v več verzijah)



  • omarica za knjige in škatla za drobnarije/knjige

 

  •  "pospravi vso kramo" variante

  • "zamenjaj orhidejo s kockami" varianta (konec koncev imamo pri nas doma raziskovalca, pred katerim redkokaj ostane varno)


  • otroški bralni kotiček (moja najljubša)


 Nam je uspelo?





Omarici za knjige sem v določenih verzijah dodala tudi kovinske dodatke Done by Deer (najdete jih pri Hajdi.si).