petek, 24. maj 2013

Dnevni center

Prejšnji teden, natančno en dan pred Julijaniovim rostnim dnem, so imeli v dnevnem centru, kamor hodi med tednom, dan odprtih vrat.

Julijan je namreč vključen v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, natančneje v njihovo enoto v Celju na Trubarjevi, ki je sicer namenjena šolskim otrokom (do 26 let starosti), vendar imajo z našim pobalinom vred par predšolskih izjem.

Dnevni center se nahaja v svetli nizki stavbi, prostorni in topli. Vedno, ko stopim vanjo, sem prežeta s pozitivno energijo. Kolektiv, ki dela v tej enoti, je čudovit - tako dober, da jim brez skrbi in slabe vesti prepustim svojega sinka v varstvo za par ur. Prav občudujem jih, da so po vsakodnevnem večurnem varstvu in skrbi za 13 otrok, ki so vsi nesamostojni (s takšnimi in drugačnimi problemi), še vedno polni energije in dobre volje.

Vhod in Julijanova omarica v garderobi
Kar težko sem se odločila, da za Julijana poiščem varstvo. Bila sva neločljiva celi dve leti in pol in že misel na to, da bi bil kje drugje kot ob meni, me je navdajala s strahom. Saj sem vendar jaz edina, ki ga res pozna! Edina, ki točno ve, kaj rabi, edina, pri kateri se hitro pomiri ... Ampak ko sva izvedela, da bo naš fant dobil družbo, je bilo treba začeti razmišljati drugače. Zdaj me ne bo potreboval le Julijan, potrebovalo me bo tudi tisto malo bitje, ki še raste v trebuščku.

Hodnik, kjer visijo fotografije otrok in dogodkov
Pozanimala sva se glede opcij, ki so na voljo otrokom s posebnimi potrebami v Celju. Vedela sem, da obstaja razvojni vrtec, za CUDV pa še nisem slišala (poznala sem sicer njihovo matično enoto na Dobrni). Po nasvetu takratne fizioterapevtke in delovne terapevtke sva se odločila še za ogled dnevnega centra. Čeprav sva bila predtem precej jasno odločena, da bova dala Julijana v razvojni oddelek vrtca, se je po enem samem ogledu stavbe na Trubarjevi najina odločitev v hipu spremenila. Ne le zaradi vseh aktivnosti, ki jih ponujajo (fizioterapija dvakrat tedensko, delovna terapevtka je vsak dan z njimi ...), ampak tudi (in morda predvsem) zaradi samega vzdušja. Tudi razvojni vrtec nama je bil všeč, ampak dnevni center je bila ljubezen na prvi pogled. Vedela sem, da bo tukaj mojemu otroku dobro.

Dnevni prostor
Ko sva se odločila, je bilo potrebno ukrepati hitro. Povprečni čas za pridobitev vloge za usmeritev otrok s posebnimi potrebami je okoli pol leta, nam se je pa že precej mudilo, saj se nam je septembra napovedal nov član. Vlogo sva urejala na enoti ministrstva za šolstvo, potrebni so bili vsi pomembnejši izvidi, ki so kasneje šli v pregled strokovni komisiji (midva sva se odločila za komisijo na URI Soča, ker smo bili tam že obravnavani, možno je tudi preko Pediatrične klinike). Potem nam je ostalo samo še čakanje in stiskanje pesti, da dobimo odgovor pravočasno. Oddala sva aprila, pozitivno rešena vloga je prišla v začetku septembra. Ravno pravi čas. Julijan je par dni pred rojstvom sestrice dobil svoje mesto. Ne bi se moglo bolje izteči.

Prostor za počivanje in soba s fizioterapevtskimi pripomočki
In če me je prve dni še stiskalo v prsih, ko sem ga zjutraj pustila tam in ga čez par ur prišla iskat, sem s prihodom naše deklice in nenačtrovanim carskim rezom ugotovila, da je bila to najboljša možna odločitev za našo družino. Julijan je vso kvalitetno oskrbo in nego dobil v varstvu, sama pa sem se zaradi tega tudi precej lažje posvetila novorojenki.

Naš fant je zdaj v dnevnem centru že par mesecev. Njegove "varuhinje" ga zelo dobro poznajo, vedo, kaj ima rad in kdaj se bo pritoževal, če mu kaj ne ustreza. Obvladajo dajanje zdravil, hranjenje po gastrostomi, tudi mikroklizmo izvedejo, če je sila in je naš fantič predolgo zaprt. Obvladajo pa tudi objeme in dotike, ki našega fanta pomirijo in razveselijo. Vsakič znova me presenetijo, kako inovativno vključujejo naše otroke v razne aktivnosti. Za materinski dan so nas recimo razveselile s fotografijami naših otrok, ki smo jih dobile v prelepih okvirčkih, okrašenih s prstnimi odtisi naših sončkov.
Mavrica, narejena iz odtisov rok (Julijanovi so vijolični čisto spodaj na sredini)
Priprave na glas(be)no predstavo

Enkrat na leto ima dnevni center tudi dan odprtih vrat - takrat je odprt za vse, ki si želijo od blizu pogledati, kako pozitivno vzdušje se vije tukaj. In ta dan je zmeraj okoli Julijanovega rojstnega dneva :). Letos so pripravili glasbeno predstavo za starše, kjer so z igranjem na inštrumente (bobne, triangel, citre ...) - z glasbenega vidika popolnoma neprofesionalno, z vidika starša pa kot mojstrski virtuozi - popestrili dan. Naš Julijan je sicer celotno predstavo prespal in je na svoje bobne (z vzgojiteljičino pomočjo, seveda) igral kar v sanjah. Prišla sta ga gledat tudi njegov dedi in sestrica.



Cartanje


Naš speči junak

Julijanovi dopoldnevi so zdaj kakovostno zapolnjeni, popoldne pa smo družina kot vsaka druga. Le mogoče malo bolj posebna.

In hvaležna sem, da sem sedaj mogoče lahko malo bolj mami in malo manj negovalka/fizioterapevtka/delovna terapevtka/zdravstvena delavka ...

Buden, ko je že vsega konec :)

"Mamiii, k tebi hočem!"

 Srečna sem, ker vem in vidim, da se tudi naš fant tukaj dobro počuti. In to je najbolj pomembno. Drage "vzgojiteljice" (ste še mnogo več kot samo to), hvala ker me nadomeščate ob dopoldnevih.

četrtek, 16. maj 2013

Poseben dan

Današnji dan je prav zares poseben.


Natanko tri leta nazaj si namreč prišel ti v najino življenje. In ga popolnoma spremenil.

Še zmeraj se spominjam trenutka, ko si mi bil prvič položen v naročje, in tistega čudovitega občutka neskončnega miru in miline. Trenutka, polnega sreče in svetosti.

Kar težko verjamem, da so pretekla že tri leta. Zame si še zmeraj tisto malo nežno bitje. (In za vedno boš, ne glede na to kako se bo življenje obrnilo.) Ta tri leta so minila v sekundi.

Zaradi tebe je moj svet postal čisto poseben. Dnevi so dobili svetlejši odtenek, prej zarisani cilji so zbledeli, nadomestili pa so jih novi, mogoče ne tako visokoleteči, pa morda ravno zato bolj pomembni zame.

Zaradi tebe postajam bolj pozorna in potrpežljiva, bolj vesela drobnih malenkosti in manj obremenjena s stvarmi, za katere sem prej menila, da so najpomembnejši del mojega življenja. Pa v resnici niso.

Moj mali učitelj ... Naučil si me, da moje srce prenese precej več bolečine, kot sem si jo kadarkoli lahko predstavljala. A hkrati v sebi nosi še več ljubezni.
Naučil si me, da ni slepih ulic in zaprtih možnosti. So samo vzpetine, ob katerih postajam močnejša.

Naučil si me, da zmorem. (Tudi kaj takega, kar se je nekoč zdelo nemogoče.)


Moj mali (veliki) posebni fant - hvala, ker si me naredil tako posebno ...



Rada te imam.


Tvoja (prav posebna) mama

torek, 14. maj 2013

Uživancija

Porodniška je super stvar, sploh zdaj, ko so tako lepi dnevi. Z našo najmlajšo sva pogosto zunaj - na sprehodu, na obiskih, na kavici ...

Prvič je preizkusila gugalnico, v kateri sedi čisto sama. In bila je navdušena.



Preizkusili sva tudi, kako izgleda, če je naše dete v wrapu obrnjeno naprej. Stvar je izvedljiva in naše dete je uživalo.


Res so fini tile topli dnevi ...

torek, 7. maj 2013

V nastajanju

Še malo, pa bom izpolnila svojo dolžnost :).



Eno odprto mesto še je ... Prijavi se tu, če si upaš ;).

sobota, 4. maj 2013

Misija: striženje

Verjetno se že na slikah vidi, da ima naš fant lepe, goste, svilene lase. In dolge. Tako dolge, da ga je ob zadnjem obisku bolnišnice na viziti zdravnik zamenjal za deklico. Do sedaj je bil že dvakrat ostrižen - doma, seveda.
Prvič sem ga jaz, pa je moj dragi strašno kritiziral moje delo, zato ga je drugič on. Ni bilo kaj bistveno boljše :). (Julijan je bil zelo prikupen. Če bi delali avdicijo za nove Beatlese, bi bil zagotovo sprejet.)

Zdaj, tatretjič, sva mu privoščila pravega frizerja. Ker si ga naš fant zasluži. In zato, da ne bo več ugotavljanja,čigave frizerske sposobnosti so slabše.


Rezultat ...


 Za mame otrok s PP (ki jih morda zanima kakšna takšna informacija):
Striženje otroka s posebnimi potrebami ni noben bav-bav. Šla sva v lokalni frizerski salon, ki ni toliko obljuden, in sva bila takoj na vrsti. Ker Julijan ne sedi sam, sem ga imela v naročju, hkrati pa sem mu pridržala glavo, da je frizerka lažje opravila svoje delo. Glavo sva mu umila doma tik pred odhodom.

četrtek, 2. maj 2013

Babji večer

Tale objava bi morala biti napisana že prejšnji teden, pa me je čas povozil :). No, kakorkoli ... Tisti, ki me osebno poznajo, vedo, da prihajam iz ne tako male družine, kjer dominirajo ženske. Moj oče je prvega moškega v družini dočakal namreč šele s svojim zetom - mojim možem. (In bil ga je resnično vesel, lahko mi verjamete.)

Sama brata nisem nikoli pogrešala. Delno razlog tiči v tem, ker si z bratom težko izmenjuješ oblačila, delno pa v tem, da sem imela pretepov in ravsanja dovolj že s svojo leto dni mlajšo sestro. Z njo sva tudi najbolj povezani. Ko sva bili mali, so naju dostikrat neznanci na ulici spraševali, ali sva dvojčici. Meni se je takrat zdelo to tako trapasto - poglej, no, teta, ali ne vidiš, da imam jaz temne lase, moja sestra pa blond? In jaz sem za cela 2 cm višja! (Zdaj vem, da je dvojčkov več vrst, niso samo identično izgledajoči.) Predvidevam, da je k takšnemu sklepanju mimoidočih precej pripomoglo tudi dejstvo, da naju je mami dokaj podobno oblačila. Meni se je zdelo to kar v redu (še posebej, če so bila na voljo krilca in obekice), sestrica pa ravno obratno.




Lepo jo je imeti nazaj. Pred slabim mesecem se je namreč vrnila iz sedemmesečnega potovanja po Aziji - dogodivščine nje in njenega dragega si lahko ogledate na blogu Aziji naproti (verjemite, vredno ogleda). In prvič je držala v rokah svojo malo nečakinjo.

In naše malo dete ni imelo prav nobenega strahu pred njo, čeprav jo je poznala le po glasu (hvalabogu za skype in internetne povezave, četudi so še tako slabe).


Tukaj je fotografirala mami :)

Pa to ni edina sestra, ki jo imam :). Še dve cvetki sta rasli z mano. Tretja po vrsti je trenutno srednješolka in se tudi navdušuje nad fotografijo. Pravzaprav sem se prav zaradi  nje vrgla v nakup svojega fotoaparata in s tem v čudoviti svet lovljenja popolnih trenutkov. Jo tudi zelo rada izkoriščam za pomoč pri cartanju moje dece in preizkušanju meje, do kje človekovi živci še zdržijo (ko ta ljubka deca kriči v nedogled in to hkrati, če se le da).

Najmlajša sestra je še osnovnošolka, ki bo čez dober mesec stopila v najstniško dobo. Najin odnos že skoraj ni več sestrski, je precej bolj podoben odnosu otrok-mati. Z njo se učim, kaj pomeni tudi vzgajati (kar je precej težje od same nege in skrbi za otroka, saj moraš biti sam tudi vzgled), hkrati pa me je dobro pripravila na svet plenic, joka in otroških vragolij, saj se nam je pridružila, ko sem bila sama že v srednji šoli.





In poleg štirih deklet je še moja mami. Z gotovostjo lahko rečem, da je najin odnos sedaj precej boljši, kot je bil v času moje pubertete. Verjetno je to kar klasika :). Vsi malo odrastemo. Vzgojni ukrepi izgledajo popolnoma drugače, ko sam dobiš otroke. Na jedilnik dodaš kakšen zarečen kruh. In precej pogosto se mi zgodi, da zaslišim svojo mamo, ko odprem usta. Take stvari je treba preprosto sprejeti ...

Kakorkoli že ... Sklenile smo, da si prvič v življenju priredimo en babji večer. Vse ženske na kupu. Z najmlajšo članico vred. Ja, če ste domnevali, da smo bile glasne, se niste nič zmotili. Imele smo se pa tudi zelo preprosto FINO. In upam, da tale babji večer ne bo zadnji ...

Šle smo na (popolnoma  nepaleo) večerjo - pice. Če boste kaj šetali po Celju in se vam hrana na tehle slikah zdi mamljiva, vam priporočam Pizzerijo Koper. Na meniju so imeli sezonske šparglje, tako da smo naročile eno špargljevo pico z lososom, eno špargljevo pa s piščancem in slanino. Obe sta bili za vse prste polizat. Špargljeva z lososom je imela presenetljivo nežen okus, na drugi me je presenetilo, kako zanimiv okus pusti piščančji file na pici (zelo dober). Za tretjo nisem čisto prepričana, kakšna je bila (vzele smo pol-pol), polovička je bila zagotovo obložena z rukolo in prelita z balzamičnim kisom (mmmm ...). (Vse pice je možno naročiti tudi s polnozrnatim testom.)


Šparglji-losos / mešana / šparglji-piščanec
Naša mala špargljejedka


Po glavni jedi smo želodčke pomirile s sladicami - kinderpingui zloženka (po izbiri najmlajše sestre) in  odlična mandljeva zloženka s sadnim pridihom. Dobro je bilo. Skoraj tako kot družba, ki sem jo imela okoli sebe ...




***

Še zmeraj pa je možno sodelovati v izzivu Craft it forward.