četrtek, 02. maj 2013

Babji večer

Tale objava bi morala biti napisana že prejšnji teden, pa me je čas povozil :). No, kakorkoli ... Tisti, ki me osebno poznajo, vedo, da prihajam iz ne tako male družine, kjer dominirajo ženske. Moj oče je prvega moškega v družini dočakal namreč šele s svojim zetom - mojim možem. (In bil ga je resnično vesel, lahko mi verjamete.)

Sama brata nisem nikoli pogrešala. Delno razlog tiči v tem, ker si z bratom težko izmenjuješ oblačila, delno pa v tem, da sem imela pretepov in ravsanja dovolj že s svojo leto dni mlajšo sestro. Z njo sva tudi najbolj povezani. Ko sva bili mali, so naju dostikrat neznanci na ulici spraševali, ali sva dvojčici. Meni se je takrat zdelo to tako trapasto - poglej, no, teta, ali ne vidiš, da imam jaz temne lase, moja sestra pa blond? In jaz sem za cela 2 cm višja! (Zdaj vem, da je dvojčkov več vrst, niso samo identično izgledajoči.) Predvidevam, da je k takšnemu sklepanju mimoidočih precej pripomoglo tudi dejstvo, da naju je mami dokaj podobno oblačila. Meni se je zdelo to kar v redu (še posebej, če so bila na voljo krilca in obekice), sestrica pa ravno obratno.




Lepo jo je imeti nazaj. Pred slabim mesecem se je namreč vrnila iz sedemmesečnega potovanja po Aziji - dogodivščine nje in njenega dragega si lahko ogledate na blogu Aziji naproti (verjemite, vredno ogleda). In prvič je držala v rokah svojo malo nečakinjo.

In naše malo dete ni imelo prav nobenega strahu pred njo, čeprav jo je poznala le po glasu (hvalabogu za skype in internetne povezave, četudi so še tako slabe).


Tukaj je fotografirala mami :)

Pa to ni edina sestra, ki jo imam :). Še dve cvetki sta rasli z mano. Tretja po vrsti je trenutno srednješolka in se tudi navdušuje nad fotografijo. Pravzaprav sem se prav zaradi  nje vrgla v nakup svojega fotoaparata in s tem v čudoviti svet lovljenja popolnih trenutkov. Jo tudi zelo rada izkoriščam za pomoč pri cartanju moje dece in preizkušanju meje, do kje človekovi živci še zdržijo (ko ta ljubka deca kriči v nedogled in to hkrati, če se le da).

Najmlajša sestra je še osnovnošolka, ki bo čez dober mesec stopila v najstniško dobo. Najin odnos že skoraj ni več sestrski, je precej bolj podoben odnosu otrok-mati. Z njo se učim, kaj pomeni tudi vzgajati (kar je precej težje od same nege in skrbi za otroka, saj moraš biti sam tudi vzgled), hkrati pa me je dobro pripravila na svet plenic, joka in otroških vragolij, saj se nam je pridružila, ko sem bila sama že v srednji šoli.





In poleg štirih deklet je še moja mami. Z gotovostjo lahko rečem, da je najin odnos sedaj precej boljši, kot je bil v času moje pubertete. Verjetno je to kar klasika :). Vsi malo odrastemo. Vzgojni ukrepi izgledajo popolnoma drugače, ko sam dobiš otroke. Na jedilnik dodaš kakšen zarečen kruh. In precej pogosto se mi zgodi, da zaslišim svojo mamo, ko odprem usta. Take stvari je treba preprosto sprejeti ...

Kakorkoli že ... Sklenile smo, da si prvič v življenju priredimo en babji večer. Vse ženske na kupu. Z najmlajšo članico vred. Ja, če ste domnevali, da smo bile glasne, se niste nič zmotili. Imele smo se pa tudi zelo preprosto FINO. In upam, da tale babji večer ne bo zadnji ...

Šle smo na (popolnoma  nepaleo) večerjo - pice. Če boste kaj šetali po Celju in se vam hrana na tehle slikah zdi mamljiva, vam priporočam Pizzerijo Koper. Na meniju so imeli sezonske šparglje, tako da smo naročile eno špargljevo pico z lososom, eno špargljevo pa s piščancem in slanino. Obe sta bili za vse prste polizat. Špargljeva z lososom je imela presenetljivo nežen okus, na drugi me je presenetilo, kako zanimiv okus pusti piščančji file na pici (zelo dober). Za tretjo nisem čisto prepričana, kakšna je bila (vzele smo pol-pol), polovička je bila zagotovo obložena z rukolo in prelita z balzamičnim kisom (mmmm ...). (Vse pice je možno naročiti tudi s polnozrnatim testom.)


Šparglji-losos / mešana / šparglji-piščanec
Naša mala špargljejedka


Po glavni jedi smo želodčke pomirile s sladicami - kinderpingui zloženka (po izbiri najmlajše sestre) in  odlična mandljeva zloženka s sadnim pridihom. Dobro je bilo. Skoraj tako kot družba, ki sem jo imela okoli sebe ...




***

Še zmeraj pa je možno sodelovati v izzivu Craft it forward.

6 komentarjev:

vila lila pravi ...

prav fino zgledate vse na kupu. :) in verjamem, da ste se prav tako fino fanj imele. ker včasih je fanj tudi brez fantov, a ne? ;)

Urska G. pravi ...

Seveda, mora bit kdaj brez fantov, da se zavemo, da jih lahko tudi malo pogrešamo ;).

Teta Nina pravi ...

Ja ta babji večer je bil res super opomin, da se mormo večkrat takole zbrat ;)

Anonimni pravi ...

Spominjate me na Male ženske (Little Women). Najmlajša deluje cela Amy.

Pika pravi ...

zakonn ste!!

Bonbonček pravi ...

Babji večeri so nekaj najboljšega!