Kako ustvariti popolne fotografije svojih otrok

Zadnjih nekaj tednov sem vsak dan gledala prečudovito naravo, tople barve in zlato svetlobo in sem razmišljala samo o tem, da si pa letos res RES želim svoj podmladek fotografirati, preden odpadejo zadnji listi z dreves. Čudno, kajne, ko pa fotoaparat večkrat na teden držim v rokah. Ampak fotografirati tako mimogrede, da ujameš utrip vsakdana, in fotografirati z namenom, da ustvariš resničnost, ki živi v tvoji glavi in srcu, sta dve povsem različni stvari. Čeprav sem velika ljubiteljica dokumentarnega beleženja minevanja časa, ko pride do fotografiranja otrok ali družin (konec koncev je čar življenja prav v dejstvu, da ga ne moremo kontrolirati in da nas nenehno preseneča in pušča odprtih ust), in se mi zdijo vsakodnevni trenutki lepi in posebni, si tu in tam dovolim, da sem jaz tista, ki vplivam na potek fotografiranja, usmerjam, vodim, iščem lepe kotičke. V glavi imam ponavadi kakšno idejo, ki si jo noro želim poustvariti na fotografijah.

In potem pride dan, ko se zvezde postavijo v pravo konstelacijo, Julijanove popoldanske obroke skuham predčasno, otroci so srečni in zadovoljni in brez drugih zadolžitev, oblačila pripravljena, sladkarije za podkupnino tudi in še vreme nam gre na roko. Takrat se naložimo v avtu, odpeljemo do lokacije, ki sem si jo ogledovala vsakič, ko sem se peljala mimo, Julijana še nahranim in potem se zabava začne. In ko rečem “zabava”, imam v mislih vse drugo, le zabave ne.

Veste, na fotografijah vse izgleda drugače. Moji otroci so srečni, nasmejani in ljubeči in vsi hkrati gledajo v objektiv. V resnici pa je daleč najtežje od vsega fotografirati svoje lastne otroke. Nisi jim zanimiva, ker te gledajo vse od dneva, ko so zapustili tvoje telo, še najbolj zanimiva jim je čokoladica, ki jo v nahrbtniku skrivaš za tiste “žute minute” (ki se začnejo že 5 minut po začetku fotografiranja). Poznajo te, poznajo vse tiste gumbe, na katere jim ne bi bilo treba pritiskati, pa vendar bodo, ker pač … Otroci so, kaj pa drugega. Tvoji otroci. Tako fajn je, ko vidijo, da nekaj sproži odziv. Ni tako važno, ali je ta pozitiven ali negativen, radi bi samo preverili, če še obstajaš. Dokler ne kričiš, ne morejo biti čisto prepričani kajne?

V resnici pa, če odstranim vse drugo, ugotovim, da si želijo le neskončno uživati v otroštvu, raziskovati svet in upajo, da jih znaš videti brez okvirjev in predstav, ki si si jih predhodno ustvaril.

Oh, ja.

Na neki točki obupam, preneham z navodili in samo še klikam. Ni več važno, a bodo gledali v objektiv ali ne, a se bodo smejali ali ne, bodo vsi trije na njej ali ne … Ker vem, da če bom naredila dovolj fotografij, bo med njimi ena, tista “the one”, boljša od vseh idej, ki sem jih imela pred fotografiranjem. Na koncu spet pristanem tam, kjer sem najraje - pri dokumentiranju življenja, le da je postavljeno v malce lepše okolje in so otroci v čistih, fotogeničnih oblačilih. Seveda je fino, če mi uspe, da na moje mnoge klice naenkrat z nasmehom pogledajo v objektiv, ampak ko na računalnik naložim vse fotografije, so mi najbolj pri srcu tiste, kjer svojim otrokom pustim, da so to, kar so.

Če ste slučajno prebrali ta zapis z namenom, da dobite par nasvetov, kako narediti idealne fotografije svojih otrok, takšne "instagramovske" in za v revijo, vam svetujem, da se obrnete na strokovnjaka in raje uživajte skupaj s svojimi otroki, se z njimi smejte, objemajte, cartajte, tisti “hokus pokus čira čara” s fotoaparatom pa vsaj tu in tam prepustite fotografu. Verjemite, vaši živčki bodo varni, fotografije pa čudovite (in na njih boste tudi vi!).

Za tiste manj idealne, pa vseeno popolne fotografije pa je dovolj le, da si vzamete čas, greste na sprehod v vam ljubi kotiček ob tisti najlepši uri dneva in pustite svojim otrokom, da so, kar so. Med milijon fotografijami, ki jih boste naredili, bo zagotovo tudi tisti en trenutek, ki vam bo vzel dih.

DIY: Od uničene majice do zanimivega topa

Moj mož in večina mojih bližnjih ve, da sem nepoboljšljiva zapravljivka, ko pride do oblačil. Moja omara se šibi od raznovrstnih oblek, srajc in kril, čeprav ob jutrih ponavadi nase nadenem le kavbojke in majico - za vožnjo do vrtca in šole ter nazaj je pač nesmiselno nositi "oh in sploh" oprave.

Vendar se tu in tam ob sprehajanju pred izložbami (in po trgovinah in v kabini za preoblačenje ... in pred blagajno) čedalje pogosteje oglaša tisti glasek, ki mi pravi, da vsega pa le ne rabim, četudi je lepo in novo in sveže (in bo šlo iz mode že čez mesec ali dva). Večinoma ga utišam, žal pa se to zgodi premalokrat.


Drage moje modne navdušenke, kako to uspeva vam? Si omejite mesečni budžet? Si kupite novo oblačilo šele takrat, ko iz svoje garderobe izločite vsaj dva stara kosa? Ali si enostavno privoščite vse, kar si duša poželi?


Sama sem med temi zadnjimi in se tukaj počutim čedalje bolj nelagodno. Ne gre za to, da mi nova oblačila niso všeč, ravno nasprotno! Vendar pa se počasi začenjam zavedati, da je modna industrija drugi največji onesnaževalec na svetu - takoj za naftno industrijo. K onesnaževanju pripomorejo nerazgradljiva sintetična vlakna (ki med pranjem oblačil prehajajo v vodo), neekološka pridelava naravnih vlaken, strupena barvila in dejstvo, da modna industrija na leto proizvede okoli 80 milijard novih kosov oblačil NA LETO. Konkreten delež teh oblačil pristane na smetišču, kar ustvari začaran krog onesnaževanja. Boli tudi dejstvo, pod kakimi pogoji delajo delavci velikih modnih znamk, da si lahko jaz po smešno nizki ceni privoščim tisto obleko, ki jo bom nosila enkrat ali dvakrat.

Tale zapis ni namenjen temu, da bi kakorkoli obsojala vaše odločitve - dobro vem, da moram najprej pomesti pred svojim pragom (in verjemite mi, smeti ni malo). Želim si le, da se bo s to objavo vame še bolj zasidralo prepričanje, kaj in koliko res rabim in kakšen davek bodo pustili moji nepremišljeni nakupi.

Sama sicer starih oblačil že nekaj ne mečem v smeti, ampak jih prodam, podarim ali kako drugače predelam (ponavadi kar v krpe za čiščenje). Pred uničenjem sem zadnjič rešila tudi preprosto, a meni zelo ljubo bombažno majico s črtami, na kateri je od kuhanja omake ostal madež, ki se ga ni dalo očistiti, čeprav sem preizkusila vse mogoče. Packa sicer ni bila ogromna, je bila pa ravno dovolj velika, da jo je bilo mogoče opaziti.

Odločila sem se, da bom na packo prišila nekaj "kristalčkov" (najdete jih v vseh bolje založenih trgovinah z umetniškim materialom), rezultat pa je boljši, kot sem si predstavljala. Kar naenkrat to ni več le navadna majica, temveč ljubek top, ki ga lahko kombiniram tudi k bolj "spedenanim" kombinacijam.

Okraske sem skušala sestaviti v obliko kačjega pastirja (za boljšo izvedbo bi potrebovala še nekaj manjših kamenčkov, ampak sem že zdaj zelo zadovoljna). Najboljše pri ustvarjanju te vrste pa je, da je možnosti neomejeno. Ni potrebno, da z okraski prekrijete madeže, lahko jih uporabite tudi samo za to, da oblačilu dodate nekaj novega sijaja.


Takole pa majica izgleda na meni. Kako se vam zdi? Sem jo uspela rešiti?

Jaz sem navdušena! Že vidim, da jo bom lahko kombinirala na vse mogoče načine.