Draga mami

Danes je tvoj dan. Tudi moj je, odkar sem tudi sama mama, ampak brez tebe ga sploh ne bi bilo. Ti si mami že od trenutka, ko sem prišla na svet (ali pa še malce prej) - prepričana sem, da veš o materinstvu veliko več, kot vem sama.

Zato imam nekaj vprašanj zate, saj veš, od mame za mamo.

Povej mi, mami, si tudi ti čutila takšno pričakovanje, ko si pod srcem začutila prve brce? Si tudi ti pogumno stisnila zobe in pritiskala z vso močjo, ki je še ostala v tebi, da bi končno spoznala mali čudež? Si tudi ti vsa osupla opazovala drobcena usteca in mehke lase, medtem ko se je v tebi razlivala ljubezen čez in čez? Si tudi ti jokala od sreče in bolečine ob dojenju? Si tudi ti navdušeno ploskala, ko sem naredila prve korake? Si tudi ti z navdušenjem gledala stotine in stotine risbic, namenjenih tebi, in potem oklevaje nekaj teh risbic na skrivaj pospravila v zabojnik za papir, ker jih je bilo enostavno preveč? Si tudi ti tako ponosno gledala moje prve šolske nastope in želela vsem na glas povedati, da sem tam gori na odru jaz? Si bila tudi ti prepričana, da smo tvoji otroci najlepši na svetu?

Mami, povej, je tudi tebe malce zaskelelo tu notri, v prsih, ko si me prvič pustila pri vratih vrtca za nekaj ur? Si tudi ti otrpnila od strahu vsakič, ko je bila katera izmed nas bolna? Si bila tudi ti utrujena od neprespanih noči? Si kljub utrujenosti vseeno s toplino v srcu gledala naše speče obraze in štela vdihe in izdihe? Povej, mami, si bila ti tudi tako na koncu z živci, ko smo preslišale vsa tvoja navodila? Je bilo tebi tudi tako težko biti nenehen vzgled svojim otrokom? Si tudi ti čutila krivdo in sram za vsako prehitro, preglasno ali pregrobo izrečeno besedo? Si tudi ti želela kdaj vsaj za nekaj trenutkov zavrteti čas nazaj? Si se tudi ti spraševala, če delaš vse narobe? Si se tudi ti kdaj izgubila, tako navznoter, da nisi več vedela, kdo sploh si? Si imela tudi ti tako veliko vprašanj in tako malo odgovorov? Si tudi ti kljub vsem težkim in napornim trenutkom globoko hvaležna, da si lahko nekomu mama? 

Mami, kako bo, ko bodo moji otroci zrasli, ko jih bom morala pustiti od sebe? Bom žalostna, srečna, ponosna, hvaležna, jezna, prestrašena? Se bom naučila živeti z nenadno praznino? Jim bom lahko zaupala, da bodo našli sami svoj košček raja na Zemlji? Bom lahko pustila, da živijo svoje življenje po svoje, čeprav zavzemajo tako velik del mojega srca?

Povej mi, mami, ta vrelec ljubezni, ki ga mame nosimo v srcu, sploh kdaj presahne?



Draga mami, zdaj razumem. Razumem ves strah, bolečino, dvome, veselje, srečo, žalost, krivdo, ponos, nežnost, čudenje, moč in ljubezen.

Hvala ti.

Razstava Posebna lepota

Že kar nekaj let je, odkar sem si kupila prvi fotoaparat z zamenljivimi objektivi. Sprva je bil glavni namen to, da z njim ohranim vse naše družinske trenutke, nekje vmes pa sem spoznala, da lahko s to škatlico tehnologije pokažem drugim, kako svet in ljudi v njem vidim jaz sama.

Eden od najpomembnejših razlogov, da sem se pred leti lotila fotografskega projekta Posebna lepota, je bila želja, da bi tudi drugi videli v otrocih s posebnimi potrebami več kot le njihove omejitve, njihove medicinsko-tehnične pripomočke ali njihovo drugačnost. Da bi posebne otroke videli tako, kot jih vidimo mi, njihovi starši, kot vidim jaz svojega Julijana - čudovite, polne življenja in iskrivosti. 

Imela sem to čast, da sem lahko poleg svojega sina spoznala in fotografirala 15 čudovitih otrok. 

Anita, Bor, Doroteja, Gaja, Iza, Jan, Julijan, Maj, Matija, Naja, Rok, Sara, Tadeja, Tia Sara, Timotej in Vita. Posebni otroci.

Nekateri izmed njih se soočajo z ovirami, vezanimi na gibanje, nekaj otrok je popolnoma odvisnih od pomoči drugih, spet drugi imajo težave v socialnem smislu, eden od otrok pa se je žal v času od nastanka fotografije do danes že poslovil. Nisem se želela osredotočiti na njihove omejitve, temveč nanje, zato na fotografijah ni vidno opaznih invalidskih vozičkov, otroci pa so fotografirani v njim znanem, toplem okolju - tudi v maminem naročju, če je to tisto, v katerem se počutijo najbolj sproščene.

Izkušnja fotografiranja otrok, ki so za širšo javnost drugačni, meni pa v marsičem bližje kot otroci brez posebnosti, je izjemna. Po vsakem fotografiranju sem čutila globoko hvaležnost, da so me bili otroci pripravljeni spustiti tako blizu, da so mi bili pripravljeni pokazati tako različne odtenke svojih čudovitih osebnosti in da so me sprejeli brez kakršnih koli predsodkov. Upam, da sem v vsaj neki meri dala to čutiti tudi jaz njim. Projekt Posebna lepota je v prvi vrsti res namenjen podiranju predsodkov, sprejemanju drugačnosti in iskanju lepote v vseh nas, je pa tudi projekt, ki je za mojo dušo in celjenje srca naredil več kot karkoli drugega.

Fotografije so po objavah na blogu in družbenih omrežjih ostale zaprašene nekje na digitalnih policah diska vse do letos, ko je v sklopu priprav na Pohod z rdečimi baloni društvo Enostavno pomagam dalo idejo za postavitev razstave. Razstava Posebna lepota tako zahvaljujoč njim že od 9. marca stoji v celjskem Planetu Tuš in bo tam vse do 25. marca 2019. Če vas pot zanese mimo, vas res vabim, da si jo ogledate, posamezne fotografije otrok pa bom v tem času objavljala tudi na IG profilu Prav posebno. 

Ker je projekt v meni pustil tako globoke sledi, bi z njim želela nadaljevati tudi v prihodnje. Starši in otroci, ki bi jih zanimalo sodelovanje, mi lahko pišejo na pravposebnamama@gmail.com.