torek, 16. maj 2017

Najini pogovori

Z Julijanom sva pred nekaj večeri sedela na kavču. To so najine večerne, včasih že nočne urice, ko se vse umiri in so pokonci le še najvztrajnejši. Naša hiša, ki je čez dan polna vrišča, smeha in trmastih izpadov, je bila čisto tiha. Pretiha.

Ponavadi mi tišina ob večerih prav paše - blagodejno odplakne vse šume in nemir, ki se nabirajo čez dan. Vendar ne tisti večer. Tisti večer sem si želela pogovora; da me nekdo sliši, da ga slišim tudi sama. Čisto banalna želja, tako preprosta in vsakdanja. Zame.

Ne zanj.

Zanj ni tako preprosto. Njegove besede so neme, vendar to še ne pomeni, da si ne želi govoriti, da ne želi poslušati mojega glasu. In sem govorila in govorila in z vsako besedo je bilo moje srce v večjem krču. Kaj naj mu povem? Kaj želi slišati? O čem se želi pogovarjati?

To, da ga imam rada, sliši večkrat na dan. Tudi mojih izpovedi o lumparijah bratca in sestrice ima verjetno že vrh glave. Kako naj se pogovarjam z otrokom, ki ne zna govoriti?

Bolela me je že sama misel na to, da bi bila namesto njega jaz ujeta v lastnem telesu in bi bila vsa moja komunikacija odvisna od drugih. 

Vem, da nam želi povedati ogromno, ker vidim, kako se na svoj poseben način trudi komunicirati z nami, vidim ga, kako se nasmeji ob stvareh, ki so smešne meni ali njegovi sestrici. Vidim njegova našobljena usta in solze v kotičkih oči, ko se zgodi kaj takega, zaradi česar bi lahko bil žalosten. Vidim ga, kako odpira usta, in slišim nežne ali vriskajoče zvoke iz njegovih ust, ko je pri volji. Vem, da se da do določene mere razumeti tudi otroke, ki ne zmorejo govoriti, ker poznam nekaj čudovitih in uspešnih zgodb, samo da mi še nismo tako daleč.



Danes je star natanko sedem let, jaz pa se z njim včasih še vedno pogovarjam kot z majhnim otrokom.

"Si dobro spal, Julijan?" "Je bilo fino v varstvu?" "Sta bratec in sestrica nagajiva?"

To so vprašanja, pri katerih lahko odgovor vsaj zaslutim al ga razberem iz njegovih odzivov, najverjetneje pa to niso vprašanja, ki bi ga zanimala, če bi znal govoriti.

Tako sva sedela na kavču in jaz sem počasi ostala brez besed. Razmišljala sem lahko samo o tem, kaj bi mi moj veliki fant povedal, če bi znal govoriti. Predstavljala sem si naše jutranje in zgodnjepopoldanske vožnje, ko bi ga kot sestrico in bratca spraševala o vseh pomembnih in nepomembnih stvareh, ki so se jima zgodile, on pa bi mi na dolgo in široko pripovedoval o spidermanih in ninja želvah. In jaz bi se, čeprav ne maram ne enih ne drugih, kot največji strokovnjak pogovarjala z njim o sodobnih otroških junakih, ki so proti našemu junaku čista nula.


Če bi znal govoriti tako, kot govorimo mi ...

Moj monolog v glavi je nežno prekinila njegova roka, s katero se je nekako skušal dotakniti moje. Kot bi želel potrditi, da je slišal moje misli. In kot bi me želel spomniti, da besede niso vse, včasih se lahko dve srci pogovarjata kar sami, brez besed.

***

Moj veliki fant! Današnji dan je nekaj posebnega - tvoj rojstni dan je. Tele besede pišem samo zato, da jih ne pozabim do večera, ko jih boš slišal tudi v živo. Rada bi, da veš, kako zelo si te želim slišati - tako zelo, da v svojem trudu in brezveznem govorjenju včasih pozabim, da mi pravzaprav na svoj način že govoriš. Le poslušati se te nisem naučila dovolj dobro ali pa mi preveč drugih stvari krade pozornost. Prav zaradi tega sem hvaležna za trenutke, ko sva sama in se ti vsa posvetim. Tvoja bližina pomirjujoče deluje name in tudi ti se ob meni umiriš. Ne morem ti zagotoviti, da bom znala razbrati vse skrite misli, ki rojijo po tvoji glavi. Lahko pa ti obljubim, da se bom trudila po svojih najboljših močeh, da ne preslišim tvojega tihega glasu, tistega, ki si je pred sedmimi leti s polnimi pljuči na ves glas izboril življenje.








sreda, 03. maj 2017

Lepota ženske

Maj ... Mesec dišečih šmarnic, lahkotnih oblekic, prvih jagod ... Mesec, ko se začenjajo tisti topli, že skorajda poletni dnevi, ko se v zraku že lahko rahlo zavoha kreme za sončenje in se njihov vonj meša s prvimi prismojenimi pleskavicami na zaprašenih žarih ... In mesec, ko se začenjajo najintenzivnejše priprave na poletje. Nizki štart takorekoč. Vse ženske vemo, o čem govorim. Na ponavadi zapuščenih pešpoteh se vsak dan drenja več rekreativcev (in rekreativk!), fitnes centri beležjo skokovit porast novih vpisov, podoben tistemu 3. januarja, ženske revije pa čakajo v nizkem štartu, da med reklame stisnejo nekaj preverjeno dobro prodajane vsebine, kako najbolje preoblikovati svoje telo v enem mesecu, da boš na plaži izgledala kot nova Kim Kardashian.


Takrat se v ženski glavi prižge rdeči gumbek za alarm.

Če si se prej še nekako bolj ali manj uspešno prepričevala, da izgledaš čisto dobro, da so mami kavbojke z namenom narejene bolj udobno in da tisti povečerek pomaga, da lažje in hitreje zaspiš, se z zadnjim pomladnim mesecem vse spremeni.



Sama nisem nobena izjema, odkrito priznam. Odkar sem se začela zavedati svojega telesa in svoje ženskosti (torej od zgodnjih najstniških let), na svoje telo gledam kot na nekaj, kar je treba po vsej sili spremeniti. Nikoli ni dovolj dobro, dovolj lepo, dovolj vitko. Noge so prekratke, rit je preveč ploščata, prsi košarico ali tri premajhne. Redki so bili trenutki, ko sem si bila resnično všeč, ko sem se v svoji koži počutila dobro - in največ teh trenutkov se je zgodilo v nosečnosti. Morda so k temu pripomogli tudi nosečniški hormoni, ampak takrat sem začutila delček nečesa, kar bi morda še najlažje opisala kot spoštovanje. Spoštovanje vsega, kar moje telo zmore in zna, morda celo občudovanje, da zmore v sebi nositi in ohraniti življenje. In porod ... Dejstvo, da si zmožna iz tiste majhne luknjice iztisniti nekaj tako ogromnega, te težko pusti hladno. Če ne prej, se takrat zaveš, kako zelo čudovito je ustvarjeno tvoje telo.

Ampak nosečnost mine. Porod mine. In tisti občutki vzhičenosti prav tako. V vsakodnevnem življenju te obdaja nešteto fotografij popolnosti, ki gradijo tvojo nesamozavest, in kar naenkrat nisi več dovolj dobra in lepa, da bi si na sončen majski dan oblekla tiste oprijete hlače, ki so tako dobro izgledale na modelu iz revije in že nekaj časa čakajo v omari na trenutek, ko boš dovolj pogumna, da jih prvič zares oblečeš za javnost.

Strah me je teh občutkov. Zelo dobro vem, kakšen davek mi je pustilo to mišljenje, še preden sem prvič postala mama, kako zelo daleč sem šla (ali bolje rečeno, kako globoko sem zabredla), da bi dosegla tisto točko, ki je bila nekje v mojih mislih zapisana kot popolna. Ni bilo važno, kako zelo škodim svojemu telesu - da se je le tisti kazalček na tehtnici prestavil malenkost nižje.

Po prvi nosečnosti in prvem porodu in prvem otroku, ki je zahteval mnogo več nege in skrbi, kot sem ju pričakovala, se je nekaj v meni premaknilo. Ni bilo več dovolj, da bi bilo moje telo (samo) lepo, potrebovala sem močno, fizično zdravo telo - takšno, ki bo kos vsakodnevnim izzivom in naporom. Če sem predtem obupala po nekaj sto metrih teka, sem z rojstvom Julijana v sebi našla tisto vztrajnost, da nadaljujem, da grem dlje, kot bi šla sicer, da dvignem več, kot sem mislila, da lahko. Eno leto po rojstvu Tinkare sem odtekla svoj prvi polmaraton, par mesecev zatem še drugega in tretjega in še kakšnega za povrh. Nisem bila med najhitrejšimi, ampak vsakega sem zaključila, ker moja trma ni dopuščala druge opcije.

Po rojstvu najmlajšega sem dolge teke zamenjala za telovadbo - najprej doma, kasneje v bližnji telovadnici. Z vsakim novim treningom, ko je rasla moja fizična moč, je rasla tudi moja samozavest. V nekaj mesecih sem izjemno preoblikovala svoje telo. Spet sem se začela počutiti dobro v svojem telesu, skorajda bi se lahko reklo, da sem postajala ponosna nase in na svojo vztrajnost. Športni navdušenci bodo verjetno vedeli, o čem govorim, če rečem, da bi si težko predstavljala teden dni brez kakršne koli športne aktivnosti. Že samo misel na to je bila mučna. Telovadba je postala del vsakdana ...


... do mojega 29. rojstnega dneva pred nekaj meseci. Skupaj s krvavimi ženskimi dnevi je moje telo takrat dobilo prav posebno "darilo": občutek, da "tam spodaj" nekaj ni čisto v redu. Bolečina in pritisk navzdol sta bila prve dneve nevzdržna. Lahko bi preprosto zanemarila znake in stisnila zobe, ampak nekaj v meni mi je prišepetavalo, naj zaupam svojemu telesu. Telovadbo sem dala na pavzo, poklicala ginekologinjo in odštevala dneve do pregleda, ki je potrdil to, kar sem že sama nekako s strahom pričakovala: moja maternica se je pri manj kot 30 letih povesila. Razlog: najverjetneje kombinacija genetike, štirih nosečnosti v šestih letih, vsakodnevnih fizičnih naporov (nošnja 20+ kg težkega posebneža), zelo verjetno tudi telovadbe. Stanje sicer ni kritično, vsekakor pa ni dovolj dobro, da bi lahko nadaljevala tako, kot sem delala doslej. Priznam, težko je bilo kar naenkrat telesu odreči to, česar je bilo navajeno (koriščenja in nabiranja energije hkrati), morda še težje zaradi tega, ker me je bilo strah, da mi bo neaktivnost postala všeč tako zelo, da se ne bom želela več vrniti v čase preznojenih oblačil in izbiranja med kettlebellom in medicinko. Da se bom razlezla kot smetana po torti.

Krasno je imeti lepo postavo, popolne obline in simetričen nos. Ampak veste, kaj? Še bolj čudovito je imeti zdravo, močno telo, ki dobro funkcionira in ki zdrži napore. Tvoje telo morda res ni primerno za naslovnico Voguea (in redkokatero brez photoshopa je), je pa kot ustvarjeno za tople dotike in objeme. In če si mama, veš, da za ustvarjanje tistih najpomembnejših stvari - novega življenja recimo - niti ne rabi biti popolno in brez napak.


Želim se imeti res rada v celoti, ustvarjeno po svojih merilih in ne tistih z naslovnic revij, s prtljago preteklosti, ki sem jo nosila do tukaj, kjer sem danes, in zaradi katere sem, kar sem. Želim se imeti rada že zdaj in ne šele takrat, ko se bo na tehtnici pokazala tista namišljena magična številka ali ko se bodo moji zobje čudežno poravnali na vsa prava mesta. Želim se imeti rada tudi kar tako, ne da bi si morala ljubezen do sebe in svojega telesa prislužiti s trudom in znojem. Želim se imeti rada brez vnaprej postavljenih pogojev, saj nehote vsak dan svoj odnos do sebe prenašam na svojo hčer. Strah me je, da bi najina čudovita lepa deklica nekoč svoje telo videla tako, kot sem ga videla jaz in kot ga včasih še zmeraj vidim. Želim si, da bi imela zdrav odnos do sebe, da bi vedela, da je njeno telo popolno prav takšno, kot je, in da je prava lepota tista v srčku in v mislih. Brez nje še tako lepa ženska nikoli ne bo zares privlačna.



Zato bo moje priprave na poletje - še posebno pa na kak topel majski dan, ko ne bom imela dovolj poguma za tiste oprijete kavbojke, na katerih se nabira prah - v največji meri predstavljal tale opomnik, ki sem si ga napisala, ko je bilo moje telo še mehko in zaobljeno od zadnje nosečnosti:



Opomnik zame (in za vse mame)

Rada se imej. Vso. Tudi svoje gubice, mozoljčke, brazgotine, strije, kožo, ki je izgubila svojo elastičnost, telo, ki so ga spremenile vse nosečnosti, porodi, neprespane noči.

Lepa si, veš. Močna. Mogočna. Mehka. Veličastna.

Rada se imej. Vso. In ko se ti bo to zdelo preprosto nemogoče, se ustavi, objemi vse tiste, ki si jih nekoč nosila pod svojim srcem, in začuti, kako njihova brezmejna, neobsojajoča ljubezen do tebe pronica vate. Prepusti se ji. Tvoji otroci vedo, česa si zmožna, čutijo, kako mogočno in lepo je tvoje telo. Skoraj tako zelo, kot je mogočna in lepa tvoja ljubezen do njih.

Rada se imej. V vsej svoji nepopolni popolnosti.