sreda, 03. maj 2017

Lepota ženske

Maj ... Mesec dišečih šmarnic, lahkotnih oblekic, prvih jagod ... Mesec, ko se začenjajo tisti topli, že skorajda poletni dnevi, ko se v zraku že lahko rahlo zavoha kreme za sončenje in se njihov vonj meša s prvimi prismojenimi pleskavicami na zaprašenih žarih ... In mesec, ko se začenjajo najintenzivnejše priprave na poletje. Nizki štart takorekoč. Vse ženske vemo, o čem govorim. Na ponavadi zapuščenih pešpoteh se vsak dan drenja več rekreativcev (in rekreativk!), fitnes centri beležjo skokovit porast novih vpisov, podoben tistemu 3. januarja, ženske revije pa čakajo v nizkem štartu, da med reklame stisnejo nekaj preverjeno dobro prodajane vsebine, kako najbolje preoblikovati svoje telo v enem mesecu, da boš na plaži izgledala kot nova Kim Kardashian.


Takrat se v ženski glavi prižge rdeči gumbek za alarm.

Če si se prej še nekako bolj ali manj uspešno prepričevala, da izgledaš čisto dobro, da so mami kavbojke z namenom narejene bolj udobno in da tisti povečerek pomaga, da lažje in hitreje zaspiš, se z zadnjim pomladnim mesecem vse spremeni.



Sama nisem nobena izjema, odkrito priznam. Odkar sem se začela zavedati svojega telesa in svoje ženskosti (torej od zgodnjih najstniških let), na svoje telo gledam kot na nekaj, kar je treba po vsej sili spremeniti. Nikoli ni dovolj dobro, dovolj lepo, dovolj vitko. Noge so prekratke, rit je preveč ploščata, prsi košarico ali tri premajhne. Redki so bili trenutki, ko sem si bila resnično všeč, ko sem se v svoji koži počutila dobro - in največ teh trenutkov se je zgodilo v nosečnosti. Morda so k temu pripomogli tudi nosečniški hormoni, ampak takrat sem začutila delček nečesa, kar bi morda še najlažje opisala kot spoštovanje. Spoštovanje vsega, kar moje telo zmore in zna, morda celo občudovanje, da zmore v sebi nositi in ohraniti življenje. In porod ... Dejstvo, da si zmožna iz tiste majhne luknjice iztisniti nekaj tako ogromnega, te težko pusti hladno. Če ne prej, se takrat zaveš, kako zelo čudovito je ustvarjeno tvoje telo.

Ampak nosečnost mine. Porod mine. In tisti občutki vzhičenosti prav tako. V vsakodnevnem življenju te obdaja nešteto fotografij popolnosti, ki gradijo tvojo nesamozavest, in kar naenkrat nisi več dovolj dobra in lepa, da bi si na sončen majski dan oblekla tiste oprijete hlače, ki so tako dobro izgledale na modelu iz revije in že nekaj časa čakajo v omari na trenutek, ko boš dovolj pogumna, da jih prvič zares oblečeš za javnost.

Strah me je teh občutkov. Zelo dobro vem, kakšen davek mi je pustilo to mišljenje, še preden sem prvič postala mama, kako zelo daleč sem šla (ali bolje rečeno, kako globoko sem zabredla), da bi dosegla tisto točko, ki je bila nekje v mojih mislih zapisana kot popolna. Ni bilo važno, kako zelo škodim svojemu telesu - da se je le tisti kazalček na tehtnici prestavil malenkost nižje.

Po prvi nosečnosti in prvem porodu in prvem otroku, ki je zahteval mnogo več nege in skrbi, kot sem ju pričakovala, se je nekaj v meni premaknilo. Ni bilo več dovolj, da bi bilo moje telo (samo) lepo, potrebovala sem močno, fizično zdravo telo - takšno, ki bo kos vsakodnevnim izzivom in naporom. Če sem predtem obupala po nekaj sto metrih teka, sem z rojstvom Julijana v sebi našla tisto vztrajnost, da nadaljujem, da grem dlje, kot bi šla sicer, da dvignem več, kot sem mislila, da lahko. Eno leto po rojstvu Tinkare sem odtekla svoj prvi polmaraton, par mesecev zatem še drugega in tretjega in še kakšnega za povrh. Nisem bila med najhitrejšimi, ampak vsakega sem zaključila, ker moja trma ni dopuščala druge opcije.

Po rojstvu najmlajšega sem dolge teke zamenjala za telovadbo - najprej doma, kasneje v bližnji telovadnici. Z vsakim novim treningom, ko je rasla moja fizična moč, je rasla tudi moja samozavest. V nekaj mesecih sem izjemno preoblikovala svoje telo. Spet sem se začela počutiti dobro v svojem telesu, skorajda bi se lahko reklo, da sem postajala ponosna nase in na svojo vztrajnost. Športni navdušenci bodo verjetno vedeli, o čem govorim, če rečem, da bi si težko predstavljala teden dni brez kakršne koli športne aktivnosti. Že samo misel na to je bila mučna. Telovadba je postala del vsakdana ...


... do mojega 29. rojstnega dneva pred nekaj meseci. Skupaj s krvavimi ženskimi dnevi je moje telo takrat dobilo prav posebno "darilo": občutek, da "tam spodaj" nekaj ni čisto v redu. Bolečina in pritisk navzdol sta bila prve dneve nevzdržna. Lahko bi preprosto zanemarila znake in stisnila zobe, ampak nekaj v meni mi je prišepetavalo, naj zaupam svojemu telesu. Telovadbo sem dala na pavzo, poklicala ginekologinjo in odštevala dneve do pregleda, ki je potrdil to, kar sem že sama nekako s strahom pričakovala: moja maternica se je pri manj kot 30 letih povesila. Razlog: najverjetneje kombinacija genetike, štirih nosečnosti v šestih letih, vsakodnevnih fizičnih naporov (nošnja 20+ kg težkega posebneža), zelo verjetno tudi telovadbe. Stanje sicer ni kritično, vsekakor pa ni dovolj dobro, da bi lahko nadaljevala tako, kot sem delala doslej. Priznam, težko je bilo kar naenkrat telesu odreči to, česar je bilo navajeno (koriščenja in nabiranja energije hkrati), morda še težje zaradi tega, ker me je bilo strah, da mi bo neaktivnost postala všeč tako zelo, da se ne bom želela več vrniti v čase preznojenih oblačil in izbiranja med kettlebellom in medicinko. Da se bom razlezla kot smetana po torti.

Krasno je imeti lepo postavo, popolne obline in simetričen nos. Ampak veste, kaj? Še bolj čudovito je imeti zdravo, močno telo, ki dobro funkcionira in ki zdrži napore. Tvoje telo morda res ni primerno za naslovnico Voguea (in redkokatero brez photoshopa je), je pa kot ustvarjeno za tople dotike in objeme. In če si mama, veš, da za ustvarjanje tistih najpomembnejših stvari - novega življenja recimo - niti ne rabi biti popolno in brez napak.


Želim se imeti res rada v celoti, ustvarjeno po svojih merilih in ne tistih z naslovnic revij, s prtljago preteklosti, ki sem jo nosila do tukaj, kjer sem danes, in zaradi katere sem, kar sem. Želim se imeti rada že zdaj in ne šele takrat, ko se bo na tehtnici pokazala tista namišljena magična številka ali ko se bodo moji zobje čudežno poravnali na vsa prava mesta. Želim se imeti rada tudi kar tako, ne da bi si morala ljubezen do sebe in svojega telesa prislužiti s trudom in znojem. Želim se imeti rada brez vnaprej postavljenih pogojev, saj nehote vsak dan svoj odnos do sebe prenašam na svojo hčer. Strah me je, da bi najina čudovita lepa deklica nekoč svoje telo videla tako, kot sem ga videla jaz in kot ga včasih še zmeraj vidim. Želim si, da bi imela zdrav odnos do sebe, da bi vedela, da je njeno telo popolno prav takšno, kot je, in da je prava lepota tista v srčku in v mislih. Brez nje še tako lepa ženska nikoli ne bo zares privlačna.



Zato bo moje priprave na poletje - še posebno pa na kak topel majski dan, ko ne bom imela dovolj poguma za tiste oprijete kavbojke, na katerih se nabira prah - v največji meri predstavljal tale opomnik, ki sem si ga napisala, ko je bilo moje telo še mehko in zaobljeno od zadnje nosečnosti:



Opomnik zame (in za vse mame)

Rada se imej. Vso. Tudi svoje gubice, mozoljčke, brazgotine, strije, kožo, ki je izgubila svojo elastičnost, telo, ki so ga spremenile vse nosečnosti, porodi, neprespane noči.

Lepa si, veš. Močna. Mogočna. Mehka. Veličastna.

Rada se imej. Vso. In ko se ti bo to zdelo preprosto nemogoče, se ustavi, objemi vse tiste, ki si jih nekoč nosila pod svojim srcem, in začuti, kako njihova brezmejna, neobsojajoča ljubezen do tebe pronica vate. Prepusti se ji. Tvoji otroci vedo, česa si zmožna, čutijo, kako mogočno in lepo je tvoje telo. Skoraj tako zelo, kot je mogočna in lepa tvoja ljubezen do njih.

Rada se imej. V vsej svoji nepopolni popolnosti.








8 komentarjev:

PETRUŠKA pravi ...

Hvala. Pri majhnem višku kilogramov in gubic še gre s pozitivnimi afirmacijami. Tvoje telo se nam tadebelušnim zdi uh oh popolno! Ko je to 30+kg pa prav zdravje kliče po tem, da se spraviš v nujno potreben znoj-ko ti še 19m po tretjem porodu trebušne mišice nikakor več ne grejo nazaj in tudi povešenost maternice ni za nobenega niti malo tako alarmantna kot prevelika teža... telo pa pri toliko kilogramih,ki jih je dobilo zaradi poškodovane noge in prav zaradi nepokrpane noge ne zmore teka in skokov,težko pride nazaj. Izgovorov vse preveč.
Sicer pa, KimK je izgubila ful privržencev ravno zaradi velike celulitaste riti. V tem svetu ne velja tvoja tolažba.velja samo izgled in denar.
Popolnoma pa se strinjam, da dajmo našim hčeram prepotrebno samozavest in samospoštovanje. Le-to pa ne bo šlo drugače kot da spoštujemo, zares ljubimo sebe. ����

PETRUŠKA pravi ...

Hvala. Pri majhnem višku kilogramov in gubic še gre s pozitivnimi afirmacijami. Tvoje telo se nam tadebelušnim zdi uh oh popolno! Ko je to 30+kg pa prav zdravje kliče po tem, da se spraviš v nujno potreben znoj-ko ti še 19m po tretjem porodu trebušne mišice nikakor več ne grejo nazaj in tudi povešenost maternice ni za nobenega niti malo tako alarmantna kot prevelika teža... telo pa pri toliko kilogramih,ki jih je dobilo zaradi poškodovane noge in prav zaradi nepokrpane noge ne zmore teka in skokov,težko pride nazaj. Izgovorov vse preveč.
Sicer pa, KimK je izgubila ful privržencev ravno zaradi velike celulitaste riti. V tem svetu ne velja tvoja tolažba.velja samo izgled in denar.
Popolnoma pa se strinjam, da dajmo našim hčeram prepotrebno samozavest in samospoštovanje. Le-to pa ne bo šlo drugače kot da spoštujemo, zares ljubimo sebe. ����

Anonimni pravi ...

Ne poznava se, ampak zelo dobro si zapomnim obraze, zato vem, da sva se pred leti velikokrat srečali v Ljubljani. Zapomnila sem se ti po rdečkastih laseh in velikem nasmehu, o tem, kakšno postavo si imela, pa nimam pojma. Ali se ob določenem imenu znanca spomniš na to, koliko kilogramov ima ali kakšne postave je? Najbrž ne.

Meni si takrat večkrat polepšala jutro, ker si med vsemi tistimi zaspanimi obrazi kar žarela. Prav rekla sem si včasih: "Če danes srečam tisto nasmejano punco, bo dober dan!" :)

Ohrani nasmeh pa bo že vse v redu!

Janja pravi ...

Hvala, Urška! Najpomembnejši se mi zdi stavek: "Še bolj čudovito je imeti zdravo, močno telo, ki dobro funkcionira in ki zdrži napore." In seveda ni zdravo imeti 30 kil preveč, tako kot ni zdravo vsak dan znova zaničevati svojega čudovitega čudežnega telesa. Včasih se med hojo zazrem v svoja stopala in si mislim: "Vau, kako noro je to telo narejeno!?" ali pomigam z bosimi prsti na nogah in se mi zdi, kot da gledam znanstveno fantastiko. Pazimo nanj s ciljem, da bo zdravo, ne s ciljem, da bo lepo. Kaj je sploh lepo???

Urška Golob pravi ...

Petruška, seveda se strinjam s tabo. V to, da imamo rade svoja telesa, je vključeno tudi to, da skrbimo zanje in jih ohranjamo zdrava in močna, delujoča. Pri mojem zapisu gre bolj za to, da ne presežeš tiste zdrave meje skrbi zase, ko konec koncev zdravje niti ni več pomembno - da si le idealna po nekih neoprijemljivih standardih. In ni potrebno, da to, kar velja v svetu, velja tudi zate ali zame ali zanjo. Svetu je morda čisto vseeno za mojo tolažbo, meni pa vsak dan bolj postaja manj poemembno, kakšno mnenje ima o tem svet, ki ga zanimajo le hipni užitki in instant nasveti modnih revij. Imeti rad sebe, svoje telo, skrbeti zanj v tisti zdravi, dobri meri je lahko lepa popotnica za naše otroke.

Urska G. pravi ...

Oh, tole je pa tako lep komentar, da si ga bom kar shranila nekam globoko v srce, da mi bo blizu, ko ga bom potrebovala. Če si se me zapomnila po nasmehu, potem si si zapomnila tisti najbojši del mene ❤.

Urska G. pravi ...

Tako je! Popolnoma se strinjam z napisanim - spoštovati in ceniti moramo svoje telo in to vključuje tudi skrb za zdravje. Lepota je pa ponavadi subjektivna 😉.

Anonimni pravi ...

Čudovit zapis. Hvala.
Lp, s.