ponedeljek, 10. december 2018

Oblečem si oblekico. Slovensko.

Vprašanje, ki si ga zastavi redko kateri moški, večina žensk pa z njim začne jutro, je: "Kaj naj danes oblečem?"

Zapolnjenost omare nima pri tem nobene veze. Ne, pravzaprav to ni res - bolj je omara polna, težje je izbrati pravo kombinacijo. Sama na koncu včasih utrujeno sedem na goro oblačil, ki sem jih iz omare zmetala na posteljo, in z rahlim obupom v glasu rečem: "Nič pametnega nimam za obleč." O tem, kaj si ob tem misli moj mož, ki vztrajno tlači goro oblačil nazaj v mojo omaro, raje ne razmišljam.

Vam je kaj znano? (Prosim, recite ja - rada bi pokazala možu, da nisem edini primerek.)

Ob poplavi oblačil, ki se vsakodnevno bohotijo na policah blagovnih znamk in ki se namesto vsako sezono menjajo vsak teden, vsako meni podobno, kanček labilno in za trende dovzetno gospodično zamika, da doda še kak kos, dva ali tri na svoje prepolne obešalnike. Vendar je problem hitro spreminjajoče se mode prav to, da že naslednji teden morda ne bo več aktualna ali pa je njena kvaliteta tako slaba, da oblačilo verjetno ne bo preživelo niti te sezone, kaj šele dočakalo naslednjo (kot res čudovito krilo, ki sem ga kupila in oblekla samo enkrat, a se je razparalo po šivu in bo moralo na popravilo, če ga bom hotela še kdaj obleči). Poleg tega se dostikrat zgodi, da je kak kos oblačila izjemno trenden in ga kar naenkrat nosimo vse: jaz, ona blogerka, prijateljica, soseda, sestra ... Včasih slepo sledimo modi, četudi ne paše najbolj na našo postavo in je kroj narejen po meri žensk, ki se sprehajajo po modnih pistah in ne po ulicah domačih mest ali vasi.

Zato sem bila neizmerno vesela, ko sem enkrat po zelo mukotrpnem in izčrpavajočem ogledovanju izložb in pomerjanju oblačil v že znanih trgovinah velikih korporacij, kjer nisem našla ničesar pametnega, v enem od trgovskih centrov v našem mestu po spletu okoliščin naletela na prikupno trgovinico z oblačili domače izdelave. Ko sem prvič vstopila v Pletiso, slovensko podjetje iz Metlike, ki ustvarja pod blagovno znamko GET, sem bila malce skeptična, priznam. Bom povedala kar po pravici: oblačila domačih blagovnih znamk so imele dooooolgo časa pri meni status modnih znamk za stare mame. Ko pa sem začela brskati med policami in pomerila nekaj oblačil v garderobi, se je moje mnenje popolnoma spremenilo. Četudi je morda prej kakšna obleka na obešalniku izgledala malce manj modno, je bila na telesu kot ulita in poudarila ravno prave stvari, ali pa je bil kroj obenem svež, udoben in uporaben v več različnih kombinacijah. Pri oblačilih velikih modnih znamk ponavadi razmišljam, kam bom kaj kombinirala, kako naj kak sicer krasen, a zelo neuporaben kos oblečem, da bo še vseeno prestal materinske obveznosti, ali pa se zgodi, da mi je kroj všeč, vzorec ali material pa niti slučajno ne (in obratno). No, tokrat ni bilo tako. Ne bom kaj dosti razlagala, zakaj, lahko si pogledate sami.

Prva, obleka Oya, je obleka iz bombaža in viskoze, nabrani zavoj na sprednjem in zadnjem delu obleke pa jo iz čisto preproste spremeni v zelo zanimivo. Pri njej mi je najbolj všeč, da jo lahko nosim tudi kot tuniko ali pa dodam pas, da definiram silhueto (v studiu nisem imela pasu, ampak je trak za zavijanje daril čisto dobro opravil svojo nalogo). Ena obleka, več različnih možnosti. Ni to krasno? 




Tunika, ki je takrat pravkar prišla na njihove poličke (v spletni trgovini je še ni), je bila prav tako ljubezen na prvi pogled. Malce igrivosti, malce volančkaste romantičnosti, malce drznosti - vsega ima ravno v pravi meri in že zdaj vem, da jo bom lahko odlično kombinirala na vse oprijete hlače.



Tretji kos oblačila, ki je tudi čisto svež v ponudbi, je pa tale žametnordeča lepotica. Sicer me je v trgovino privabila žametna obleka v malce drugačnem kroju, ampak ko sem pomerila tole, ni bilo več nobenih dvomov. Res je, da je verjetno ne bom nosila za vsak dan, je pa tako čudovita, da bo zagotovo prva izbira za kakšno posebno priložnost.


Verjetno vas zanimajo tudi cene, kajne? Sama pri znesku, ki ga odštejem za kak kos oblačila, zamižim na eno oko samo v primeru, da se vanj res zaljubim (žal je to zelo pogosto), ampak razmerje cene in kakovosti je pri Pletisi zagotovo več kot odlično. Vsak od zgornjih kosov je cenovno nekje med 30 in 40 eur, najlepše pri tem pa je, da denar ostaja pri nas doma in so z njim pošteno plačani naši ljudje, ne pa neki neznani mogotec v tujini. Odkar sva s sestro začeli ustvarjati Cuckoo cups, se mi zdi to nekaj, kar res šteje. Cena je pomembna, seveda, še bolj pomembno pa je, komu boste namenili svoje trdo zaslužene prihranke.

Druga slovenska znamka, v katero sem se zaljubila že pred kar nekaj časa, je Revolver Heart. Tako kot midve z Nino pri lončkih zgodbo z odbitimi majicami, tunikami, krili in pajkicami pišeta dve sestri. Njihovi dizajni so drugačni, printi pa odštekani. Oblačila so skorajda umetniške kreacije in poživijo vse ostale kose oblačil, vidi pa se, da je v vsaki novi kolekciji veliko premišljenosti in družbeno kritičnih tem. Nabrani rokavi Revolver Heart majic so skorajda že zaščitni znak te blagovne znamke, sama pa sem dve različni majici kombinirala takole.

Cene oblačil pri Revolver Heart so sicer višje, vendar imajo vsake toliko precejšnje popuste (tako sem si ti dve majici privoščila tudi sama; splača se spremljati njihove zgodbe na IG).

Poleg teh dveh zgornjih znamk bi vam pa rada pokazala še, kaj vse se lahko najde v trgovinah z rabljenimi oblačili. Ni treba, da imamo vse novo ali sveže, če najdete dober kos na policah second hand trgovin, to ne pomeni le, da kupujete trajnostno in da skrbite za okolje, temveč tudi to, da je kos, ki ste ga izbrali in vam je všeč, preživel vihar modnih trendov in bo verjetno uporaben še zelo, zelo dolgo. 


Oblačila sem našla v trgovini Textile house v Celju, svoje trgovine imajo po vseh večjih mestih v Sloveniji, vsake toliko imajo tudi posebne akcije, kjer lahko rabljena oblačila kupite po izjemno nizkih cenah (oblačila za odrasle 1,25 eur, oblačila za otroke 1 eur). Je pa treba malce pobrskati, da najdete to, kar vam je všeč in je v vaši številki. Kakšne draguljčke sem našla jaz, si pa oglejte spodaj.

Plašček v barvi fuksije (17 eur), mini obleka iz umetnega usnja (znižana na 1,25 eur) (čevlje imam že od prej).



Črn peplum top z zanimivim vzorcem (okoli 7 eur) (hlače in čevlji so iz moje omare).

Vinsko rdeče večplastne hlače s širokimi hlačnicami (znižane na 1,25 eur) (bodi in čevlji iz moje omare).

Krilo iz žakarda z bogato vezenino (približno 8 ali 9 eur) (bodi in čevlji so že od prej).


Sem se razpisala, kajne? Upam, da vam je bila tokratna modna objava všeč in da sem vas vsaj malce pomirila glede strahu pred rabljenimi oblačili ali navdušila nad slovenskimi blagovnimi znamkami. Poleg naštetih jih je v slovenskem prostoru še mnogo in vsaka izmed njih je bistveno kvalitetnejša od vseh velikih instant blagovnih znamk, z nakupom pri slovenskih podjetjih pa boste naredili nekaj zase, ker boste kupili trajnejše izdelke (marsikatero podjetje ponuja tudi možnost, da vam oblačila prikrojijo po vaših merah, česar si sicer ne morete privoščiti pri večjih trgovcih), obenem pa boste izjemno razveselili nekoga, ki se čez kak hrib ali dva trudi, da naredi nekaj kvalitetnega.


Še to: objava je popolnoma nesponzorirana. Nobeno od oblačil na zgornjih fotografijah ni bilo podarjeno (čeprav bi bila tega zelo vesela), prav tako nobena od zgornjih znamk ali trgovin ne ve, da se bodo znašle v blogu. Čeprav bi bila vesela zastonj oblačil od vseh zgoraj naštetih, sem še bolj vesela, da sem s svojim plačilom podprla obraze, ki stojijo za njimi.

ponedeljek, 03. december 2018

Dan kot vsi drugi

Če ne bi na družbenih omrežjih zasledila nekaj objav na to temo, bi čisto spregledala, da je danes mednarodni dan invalidov. Med mojimi prijatelji je namreč nekaj staršev, ki imajo invalidne otroke - prav ti so zaslužni, da ta dan ni šel kar tako mimo mene (ali jaz mimo njega). V medijih je se je le tu in tam skrivala kakšna novička o tej tematiki, pa se je najverjetneje na njej le poredko ustavilo oko.

Po eni strani je čisto razumljivo. Za večino sveta je danes dan kot vsi ostali, nič kaj šokantnega se ni zgodilo, niti dela prost dan ni, da bi si splačalo 3. december nekega leta zapisati nekam med pomembnejše datume. Čeprav vsi vemo, da so med nami tudi invalidi (po SSKJ: kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo), gre v veliki meri samo za bežno zaznavanje dejstva, da obstajajo. Ko se s šolanjem zaključijo tudi obvezne vsebine, namenjene ozaveščanju o drugačnosti, raznorazne informacije o invalidih ponavadi postanejo le šibek šum v ozadju. V svetu, ki teži k blaginji, užitkom in doseganju (neuresničljivih) sanj, pač ni prostora za pomanjkljivosti.




Tudi za nas, ki se z invalidi vsak dan srečujemo ali z njimi živimo ter jih negujemo, danes ni kaj bistveno drugačen dan od vseh ostalih. To, da so invalidi 26 let nazaj dobili svoj mednarodni dan, ne spremeni dejstva, da bo oseba s kakršnimi koli oviranostmi še zmeraj potrebovala pomoč - kot jo je potrebovala včeraj ali jo bo jutri ali kot jo potrebuje 365 dni v letu (v prestopnem letu pa še malo dlje). Posebne potrebe, oviranosti in nezmožnosti ne bodo minile samo zato, ker se je nekdo tam gori odločil, da bi bilo fino nameniti nekaj več pozornosti tej problematiki. Prepričana sem, da to nikoli niti ni bil namen, bolj ali manj gre za opomnik, da se je potrebno truditi za dostojanstvo vseh. Čudovito bi bilo, če bi na ta dan morda še kdo drug razen nas, ki smo z invalidi v vsakodnevnem stiku, vsaj malce pripomogel k temu, da bi bilo življenje lepše tudi za tiste, ki dostikrat sami ne zmorejo kaj dosti.

Morda prav zdaj, ko bereš tale zapis, razmišljaš, da je to pretežko ali preboleče zate. Morda imaš odpor do invalidnih oseb. Morda ne veš, kako pomagati, kako pristopiti, kaj narediti, da bo svet za kanec boljši, kot je bil včeraj. Morda se ti zdi, da je tako ali tako že vse preveč zbiralnih akcij ali da bi morala za invalide poskrbeti država in tisti, ki se jih to tiče.

Morda je vse to res.

Morda pa so vse to le izgovori, ki ti preprečujejo, da bi naklonil nasmeh nekomu v bistveno težji situaciji. Če je v dvomih skrit strah, da bi se morda lahko kaj takega zgodilo tudi tebi ali tvojim najbližjim, naj te pomirim: invalidnost ni nalezljiva.

Ne čakaj na naslednji 3. december - vsak dan znova lahko slečeš plašč ravnodušnosti in apatije, v katera nas zavijajo vsakodnevne obveznosti, brezglavo sledenje uspehu in družbena omrežja. Pokaži osebam, ki se vsak dan srečujejo s precej večjimi ovirami od večine tvojih, da jih vidiš, da ti je mar zanje. Pusti parkirna mesta za invalide prazna, ker tvojih "samo za 5 minut nekam skočim" morda za nekoga pomeni, da je na njegovi poti še ena ovira več. Nauči svoje otroke, da smo vsi sestavljeni iz mesa in krvi in da je bolj kot vsi dosežki tega sveta pomembno, da ima človek srce in glavo na pravem mestu. Dovoli drugačnosti, da obogati tvoje življenje. Naj tvoje dneve zapolni hvaležnost za vse, kar imaš in kar lahko narediš sam, brez tuje pomoči - ne le enkrat na leto, temveč vsak dan.

Jaz imam to srečo, da imam živi opomnik ob sebi. In danes je - kot je bil včeraj in kot bo jutri - dan kot vsi drugi.



sobota, 27. oktober 2018

Kako ustvariti popolne fotografije svojih otrok

Zadnjih nekaj tednov sem vsak dan gledala prečudovito naravo, tople barve in zlato svetlobo in sem razmišljala samo o tem, da si pa letos res RES želim svoj podmladek fotografirati, preden odpadejo zadnji listi z dreves. Čudno, kajne, ko pa fotoaparat večkrat na teden držim v rokah. Ampak fotografirati tako mimogrede, da ujameš utrip vsakdana, in fotografirati z namenom, da ustvariš resničnost, ki živi v tvoji glavi in srcu, sta dve povsem različni stvari. Čeprav sem velika ljubiteljica dokumentarnega beleženja minevanja časa, ko pride do fotografiranja otrok ali družin (konec koncev je čar življenja prav v dejstvu, da ga ne moremo kontrolirati in da nas nenehno preseneča in pušča odprtih ust), in se mi zdijo vsakodnevni trenutki lepi in posebni, si tu in tam dovolim, da sem jaz tista, ki vplivam na potek fotografiranja, usmerjam, vodim, iščem lepe kotičke. V glavi imam ponavadi kakšno idejo, ki si jo noro želim poustvariti na fotografijah.


In potem pride dan, ko se zvezde postavijo v pravo konstelacijo, Julijanove popoldanske obroke skuham predčasno, otroci so srečni in zadovoljni in brez drugih zadolžitev, oblačila pripravljena, sladkarije za podkupnino tudi in še vreme nam gre na roko. Takrat se naložimo v avtu, odpeljemo do lokacije, ki sem si jo ogledovala vsakič, ko sem se peljala mimo, Julijana še nahranim in potem se zabava začne. In ko rečem “zabava”, imam v mislih vse drugo, le zabave ne.

Veste, na fotografijah vse izgleda drugače. Moji otroci so srečni, nasmejani in ljubeči in vsi hkrati gledajo v objektiv. V resnici pa je daleč najtežje od vsega fotografirati svoje lastne otroke. Nisi jim zanimiva, ker te gledajo vse od dneva, ko so zapustili tvoje telo, še najbolj zanimiva jim je čokoladica, ki jo v nahrbtniku skrivaš za tiste “žute minute” (ki se začnejo že 5 minut po začetku fotografiranja). Poznajo te, poznajo vse tiste gumbe, na katere jim ne bi bilo treba pritiskati, pa vendar bodo, ker pač … Otroci so, kaj pa drugega. Tvoji otroci. Tako fajn je, ko vidijo, da nekaj sproži odziv. Ni tako važno, ali je ta pozitiven ali negativen, radi bi samo preverili, če še obstajaš. Dokler ne kričiš, ne morejo biti čisto prepričani kajne?

V resnici pa, če odstranim vse drugo, ugotovim, da si želijo le neskončno uživati v otroštvu, raziskovati svet in upajo, da jih znaš videti brez okvirjev in predstav, ki si si jih predhodno ustvaril.


Oh, ja.

Na neki točki obupam, preneham z navodili in samo še klikam. Ni več važno, a bodo gledali v objektiv ali ne, a se bodo smejali ali ne, bodo vsi trije na njej ali ne … Ker vem, da če bom naredila dovolj fotografij, bo med njimi ena, tista “the one”, boljša od vseh idej, ki sem jih imela pred fotografiranjem. Na koncu spet pristanem tam, kjer sem najraje - pri dokumentiranju življenja, le da je postavljeno v malce lepše okolje in so otroci v čistih, fotogeničnih oblačilih. Seveda je fino, če mi uspe, da na moje mnoge klice naenkrat z nasmehom pogledajo v objektiv, ampak ko na računalnik naložim vse fotografije, so mi najbolj pri srcu tiste, kjer svojim otrokom pustim, da so to, kar so.




Če ste slučajno prebrali ta zapis z namenom, da dobite par nasvetov, kako narediti idealne fotografije svojih otrok, takšne "instagramovske" in za v revijo, vam svetujem, da se obrnete na strokovnjaka in raje uživajte skupaj s svojimi otroki, se z njimi smejte, objemajte, cartajte, tisti “hokus pokus čira čara” s fotoaparatom pa vsaj tu in tam prepustite fotografu. Verjemite, vaši živčki bodo varni, fotografije pa čudovite (in na njih boste tudi vi!).

Za tiste manj idealne, pa vseeno popolne fotografije pa je dovolj le, da si vzamete čas, greste na sprehod v vam ljubi kotiček ob tisti najlepši uri dneva in pustite svojim otrokom, da so, kar so. Med milijon fotografijami, ki jih boste naredili, bo zagotovo tudi tisti en trenutek, ki vam bo vzel dih.

petek, 12. oktober 2018

DIY: Od uničene majice do zanimivega topa

Moj mož in večina mojih bližnjih ve, da sem nepoboljšljiva zapravljivka, ko pride do oblačil. Moja omara se šibi od raznovrstnih oblek, srajc in kril, čeprav ob jutrih ponavadi nase nadenem le kavbojke in majico - za vožnjo do vrtca in šole ter nazaj je pač nesmiselno nositi "oh in sploh" oprave.

Vendar se tu in tam ob sprehajanju pred izložbami (in po trgovinah in v kabini za preoblačenje ... in pred blagajno) čedalje pogosteje oglaša tisti glasek, ki mi pravi, da vsega pa le ne rabim, četudi je lepo in novo in sveže (in bo šlo iz mode že čez mesec ali dva). Večinoma ga utišam, žal pa se to zgodi premalokrat.


Drage moje modne navdušenke, kako to uspeva vam? Si omejite mesečni budžet? Si kupite novo oblačilo šele takrat, ko iz svoje garderobe izločite vsaj dva stara kosa? Ali si enostavno privoščite vse, kar si duša poželi?


Sama sem med temi zadnjimi in se tukaj počutim čedalje bolj nelagodno. Ne gre za to, da mi nova oblačila niso všeč, ravno nasprotno! Vendar pa se počasi začenjam zavedati, da je modna industrija drugi največji onesnaževalec na svetu - takoj za naftno industrijo. K onesnaževanju pripomorejo nerazgradljiva sintetična vlakna (ki med pranjem oblačil prehajajo v vodo), neekološka pridelava naravnih vlaken, strupena barvila in dejstvo, da modna industrija na leto proizvede okoli 80 milijard novih kosov oblačil NA LETO. Konkreten delež teh oblačil pristane na smetišču, kar ustvari začaran krog onesnaževanja. Boli tudi dejstvo, pod kakimi pogoji delajo delavci velikih modnih znamk, da si lahko jaz po smešno nizki ceni privoščim tisto obleko, ki jo bom nosila enkrat ali dvakrat.

Tale zapis ni namenjen temu, da bi kakorkoli obsojala vaše odločitve - dobro vem, da moram najprej pomesti pred svojim pragom (in verjemite mi, smeti ni malo). Želim si le, da se bo s to objavo vame še bolj zasidralo prepričanje, kaj in koliko res rabim in kakšen davek bodo pustili moji nepremišljeni nakupi.

Sama sicer starih oblačil že nekaj ne mečem v smeti, ampak jih prodam, podarim ali kako drugače predelam (ponavadi kar v krpe za čiščenje). Pred uničenjem sem zadnjič rešila tudi preprosto, a meni zelo ljubo bombažno majico s črtami, na kateri je od kuhanja omake ostal madež, ki se ga ni dalo očistiti, čeprav sem preizkusila vse mogoče. Packa sicer ni bila ogromna, je bila pa ravno dovolj velika, da jo je bilo mogoče opaziti.




Odločila sem se, da bom na packo prišila nekaj "kristalčkov" (najdete jih v vseh bolje založenih trgovinah z umetniškim materialom), rezultat pa je boljši, kot sem si predstavljala. Kar naenkrat to ni več le navadna majica, temveč ljubek top, ki ga lahko kombiniram tudi k bolj "spedenanim" kombinacijam.



Okraske sem skušala sestaviti v obliko kačjega pastirja (za boljšo izvedbo bi potrebovala še nekaj manjših kamenčkov, ampak sem že zdaj zelo zadovoljna). Najboljše pri ustvarjanju te vrste pa je, da je možnosti neomejeno. Ni potrebno, da z okraski prekrijete madeže, lahko jih uporabite tudi samo za to, da oblačilu dodate nekaj novega sijaja.


Takole pa majica izgleda na meni. Kako se vam zdi? Sem jo uspela rešiti?



Jaz sem navdušena! Že vidim, da jo bom lahko kombinirala na vse mogoče načine.



ponedeljek, 02. julij 2018

Mit trpeče matere

Osem let. Več kot osem let sem že mama. In rada sem mama, čeprav imam ves čas občutek, da vse delam popolnoma narobe. Večji so otroci, močnejši je ta občutek. Na nek način je to logično, saj skupaj s telesom raste in se oblikuje tudi otrokova osebnost, postajajo samostojnejši in korak za korakom se tisto eno, v kar sta bila na začetku združena mati in otrok, deli v dve ločeni celici.

Pred nekaj dnevi sem naletela na (spet odlično) kolumno Mihe Mazzinija: Usoda slovenske matere, v kateri omenja točno to - nesposobnost ločevanja materinega ega od ega otrok. Ko otroci odidejo, od mame dostikrat ne ostane kaj veliko, vsaj ne veliko njej lastnega.

Čeprav je ta pojav vsesplošen, bi si upala trditi, da je pri mamah otrok s posebnimi potrebami še precej pogostejši. Na nek način je to logično in opravičjivo. Naši otroci pač ne bodo nikoli čisto samostojni in dostikrat smo me edina ali pa vsaj najbolj glasna vez s svetom. V naših primerih se z lahkoto zgodi, da življenje otroka postane naše življenje. Tanka meja med našim in njihovim jazom izginja, ker je njihov glas tako tih, da bi brez nas za zmeraj ostal preslišan. Ne zavedamo pa se, da obenem tud naš lastni jaz izgublja na svoji jakosti in se staplja v eno z našim posebnim otrokom. Vse naše želje, vse naše potrebe, vsi naši vdihi vse prehitro postanejo njihovi. In obratno. Cilj našega življenja postane dobrobit našega otroka - ne glede na to, kaj to pomeni za nas same.

Morda bom zvenela sebično, a to nisem jaz. Svoje otroke imam neskončno rada in zanje bi naredila marsikaj, ne bi pa zanikala same sebe. Ne želim, da si me zapomnijo le po tem, da sem bila (kot je Mazzini dobro zapisal) MAMA (od - do). Resnici na ljubo, biti mama je poklic, precej zahteven poklic, če smo natančnejši, in urnik je ubijalski, da o zahtevah sploh ne govorim. Čeprav smo se mame v večini z veseljem odločile zanj, dostikrat nismo vedele, kaj vse "podpisujemo". Verjetno pa nobena od nas ni imela v mislih, da bo dostikrat odrinila svojo identiteto na stran, ko je prvič božala svoj rastoči nosečniški trebuh.

Nekaj let nazaj, ko je bil Julijan še edini otrok, sem bila tudi sama "samo" mama. Ves moj fokus je bil usmerjen v otroka in v to, da skušam svoje poslanstvo čimbolje ali vsaj čimbolj zavzeto opraviti. Študij sem dala na stran, družbe nisem imela veliko (razen medicinskih sester, zdravnice, fizioterapevtke in delovne terapevtke), "prosti" čas pa je bil namenjen le kratkotrajnemu odklopu od skrbi in tegob (v tem obdobju sem pregledala ničkoliko serij in zmetala stran kupe denarja za ženske revije z instant članki). Čeprav bi se morda zdelo drugače, takrat nisem bila nič boljša mama kot zdaj, ko več svojega časa namenjam tudi drugim stvarem, ki niso nujno povezane z otroki. Sem pa bila s to vlogo bolj obremenjena. Prepričana sem bila, da sem jaz edina, ki res lahko poskrbi za svojega posebnega otroka, morda bi se malce lahko temu približal moj mož, nato pa se je že končalo. Julijan je bil 24 ur na dan z mano in odvisnost od bližine drug drugega je bila vzajemna.

Prišla je (načrtovana) druga nosečnost. V pogovoru s psihologinjo na Soči, ko sva za nosečnost še zmeraj vedela samo z možem, smo na kratko omenili tudi različne opcije varstva in čisto vse so se mi zdele odbijajoče. Kako naj zaupam svojega posebnega otroka drugim, kako naj ga dam za nekaj ur na dan v varstvo nekim tretjim osebam, če pa tega ne zaupam niti svoji družini in družini svojega moža? Skrbeti za otroka je moja skrb, izključno moja. Saj je vendar jasno, da NIHČE na tem svetu ne opravlja te naloge tako dobro kot jaz sama. Bom sploh dobra mama, če ga zaupam drugim?

Vendar pa se je z drugo nosečnostjo nekaj začelo luščiti z mene. Ščit zaščitniške matere, ki sem si ga nadela, ker je bil moj otrok tako zelo ranljiv in ker mi je bila odvzeta možnost čisto navadnega, običajnega materinstva, je počasi izgubljal svojo funkcijo. Takrat se tega nisem zavedala, ampak zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem postopoma spuščala v svoj svet vse več zunanjega sveta. V kraju, kjer smo živeli, sem se vključila v vokalno skupino, začela sem ponovno pisati blog, v zadnji tretjini nosečnosti sem kupila svoj prvi fotoaparat in nekaj dni pred rojstvom nove članice vključila svojega sina v dnevni center. In veste kaj?

Svet se ni podrl.

Moj sin ni bil nič manj ljubljen in ni kazal nobenega nezadovoljstva zaradi novih ljudi v svojem življenju.


Biti požrtvovalna mama je mojem primeru pomenilo, da sem stagnirala na vseh področjih svojega življenja, vključno z vlogo matere. Šele ko sem breme požrtvovalnega materinstva odložila, sem lahko zadihala s polnimi pljuči. Na svojo situacijo sem začela gledati z drugih, drugačnih zornih kotov, z vidika aktivnega udeleženca, ne z vidika žrtve, in ker sem si dovolila distanco, je vse skupaj postajalo lažje, manj vnaprej določeno. Ko sem dopustila svojim željam, da pridejo na plano, in sem jih tudi začela uresničevati, sem dejansko dobila možnost, da vsaj delno spremenim smer življenja, ki se je zdela dokončna. Ker sem bila manj obremenjena, sem postajala tudi boljša mama.

To ne pomeni, da sem zdaj neskončno boljša mama kot takrat, ko se je ves moj svet vrtel le okoli mojega otroka. Prav tako ne trdim, da je moja odločitev edina pravilna. Prepričana sem, da je med nami zagotovo tudi kakšna, ki svoje življenjsko poslanstvo najde izključno v materinstvu, ampak jaz nisem iz tega testa. Biti mama je le del tega, kar sem.

Največ, kar lahko daš kot mati, ni to, da se v skrbi za svojega otroka izmozgaš do konca, da žrtvuješ svoj čas, čustva, lastno zadovoljstvo v zameno za večno zadovoljstvo otroka in da ves čas namenjaš obremenjevanju s stvarmi, ki jih ne moreš spremeniti.

Največji smoter življenja ni zanikanje svojih želja, potreb in identitete, da dosežeš zadovoljstvo nekoga drugega. Res lahko daš sebe vso, če si se prej oklestila najpomembnejšega, kar te je gradilo?

Mit, da je najboljša mama tista, ki najbolj trpi, je le mit, nič več.
  
Kar ti počneš danes, bodo zelo verjetno nekoč počeli tudi tvoji otroci.

Največ, kar jim lahko daš, je, da dovoliš sami sebi biti ti. Če se odpreš tistemu, kar žari v tebi, in to deliš z drugimi, bo svet postal boljši. Ustvarjaj, piši, riši, vrtnari, telovadi, raziskuj ... Počni stvari, ob katerih ti igra srce. Ljubezen je dajanje, v to sem prepričana, a najprej moraš dati nekaj te ljubezni sebi, da jo lahko daš tudi drugim.


Nočem biti podoba trpeče matere. Ker to nisem in ker to ne bom le zaradi dejstva, da sem mama otroka s posebnimi potrebami. Uživam kot mama, obenem pa uživam tudi kot žena, kot fotografinja, kot ustvarjalka, kot pevka, kot mnogo drugih vznemirljivih stvari, ki me še čakajo. Moji otroci ne bodo imeli mame iz Cankarjevega romana - ko bodo znali in bodo lahko, bodo skodelice kave kuhali kar sami; vedela bom, da sem jih dobro vzgojila, ko bodo kakšno viška naredili še zame.

nedelja, 13. maj 2018

Pet dni ženstvenosti

Pred nekaj dnevi sem si zadala izziv. Čeprav nisem v detajle specificirala pravil izziva (in še dobro, da jih nisem), je nekako veljalo, da bom v teh dnevih vsaj dopoldne nosila ženstvena oblačila (torej obleke ali krila) in čevlje s peto.

Zakaj?

Da ponovno začutim tisto žensko zapeljivost v sebi.



Mi je uspelo?

 ***

1. dan: ČRNO-BELO IN PIKE

Prvi dan (obenem tudi dan, ko sem napisala objavo) sem se odločila za nekaj preprostega, dokaj "konservativnega" (če odmislim, da sem šele pozno popoldne ugotovila, da mi manjka gumb na obleki in je razporek sumljivo visok), obenem pa še vedno precej v mojem stilu. Obleko sem nosila do večera, v njej kuhala, pospravljala (le pete sem odložila prej) in čeprav sem opravljala vsa gospodinjska dela kot vsak dan, sem se vseeno počutila malenkost drugače kot ponavadi. Ne toliko ženstveno, bolj je šlo za občutek, da sem ženska, tiste vrste ženska iz oglasov iz 50. in 60. let 20. stoletja, ki je vedno nasmejana in brez skrbi (razen tistih gospodinjskih). Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da sem dejansko v tej obleki šla le po otroke v vrtec in nazaj domov (za štedilnik).

Obleka: Orsay
Čevlji: Up Collection (Mass)





2. dan: DRZNA RUMENA

Četrtkova izbira je bila precej drznejša. Odločila sem se za črn bodi z napisom, živo rumeno kratko krilo s črnimi gumbi, črne salonarje s peto v obliki kvadra, celotnemu videzu pa sem dodala še svileno ruto, ki se je barvno dopolnjevala s krilom, in črno jakno iz umetnega usnja z volančki. Sam videz sicer ni ravno pretirano drzen, vendar če nisi vajen mini kril (in jaz jih res nisem vajena), je takšna izbira ogromen korak izven cone udobja. Je pa res, da sem imela tisti dan občutek, da so bili moški predstavniki še posebej prijazni z mano - recimo gospod, ki je skupaj z mano čakal v vrsti v lekarni, poštar, ki je pripeljal mimo ravno takrat, ko sem postavljala fotoaparat na stojalo, in voznik šolskega kombija, ki je obračal na našem ovinku v času, ko sem zaključevala s fotografiranjem (kako izgleda samo fotografirajte, raje ne sprašujte, sem pa prepričana, da sosedom in mimoidočim ponujam dosti zabave). Drzna izbira oblačil je tudi pripomogla k samozavesti, rumena pa je v meni prebudila pozitivne vibracije.

Bodi: Bershka
Krilo: Bershka
Čevlji: Stradivarius
Ruta: Stradivarius
Jakna: Zara





3. dan: NEŽNA ROMANTIČNOST

Petek je bil izmed vseh dni najbolj natrpan z opravki. Zjutraj je bilo treba pravočasno priti do zdravstvenega doma, ker je tasrednjo čakala sistematika, potem pravočasno pripeljati najmlajša dva do vrtca, ker so imeli za tisti dan v načrtu fotografiranje, nato sem odhitela domov, da pripravim popoldanska obroka za Julijana. Za ta dan sem svoj avto naročila k vulkanizerju, nisem pa bila dovolj pametna, da bi tudi samo sebe naročila k frizerju (tale izziv je očitno vplival tudi na druga področja, ne le na oblačenje). Ker k frizerju hodim približno enkrat letno in je bil moj zaseden, sem se odločila, da čas do menjave gum zapolnim tako, da vmes malo povprašam po salonih, če je še kje kaj prosto. Velika napaka! Baje je že od nekdaj tako, da se je potrebno k frizerju - tako kot k vulkanizerju - naročiti. Za tisti dan sem se sicer oblekla silno lepo, z lahkotno svetlomodro srajčno obleko s pikami in svileno ruto s cvetlicami sem se resnično počutila ženstveno, skoraj kot mondena romantična Francozinja, vendar je stopicljanje po mestu v sicer krasnih, a precej neudobnih sandalih terjalo svoj davek: močno ožuljene noge. K vulkanizerju sem verjetno prikorakala kot kakšna ranjena žival in nikakor ne uglajeno, vseeno pa je ta obleka (celoten videz pravzaprav) med tistimi, ki so mi najbolj pisani na kožo.

Obleka: C&A
Čevlji: Up Collection (Mass)
Ruta: Stradivarius
Jakna: Zara




4. dan: SONCE IN PIKE

Če mi dan prej ni uspelo dobiti frizerja, sem bila vsaj toliko uspešna, da sem se naročila za naslednji dan. V soboto sem želela celoten izziv malce popestriti, zato sem možu dopoldne pripravila 4 kose oblačil (in 4 možne kombinacije), on pa je moral izbrati, kaj bom nosila tisti dan. Odločil se je za rumeno maksi krilo (namesto črnega iz umetnega usnja) in za bel bodi z velikimi črnimi pikami (namesto za T-shirt z zanimivim printom in rokavi). Čeprav sem vmes želela rahlo sugerirati s svojimi preferencami (RES sem si želela nositi T-shirt), sem na koncu podprla njegovo izbiro. Pravzaprav je izpadlo ZELO dobro, odlično pravzaprav. Krilo je delovalo lahkotno, preprosto, obenem pa pozitivno izstopajoče (in vsekakor ni bilo "zimsko", kar je mož menil za črno krilo, ki ga je imel na izbiro), bodi pa je s svojim vzorcem dodal kanček tiste nagajivosti. Svojim ubogim stopalom sem namesto klasičnih pet privoščila sandale s polno peto, krilo pa sem rahlo "zategnila" z ozkim črnim pasom, ker mi je bilo preohlapno. Sobotna izbira, čeprav ni bila čisto moja, se je izkazala za meni eno najljubših, ker je dovolj drugačna, da z njo dajem vtis izkušene modne navdušenke, obenem pa je dovolj preprosta in udobna, da se da z njo tekati za otroki (še lažje bi šlo, če bi namesto pet nosila nizko obutev).

Krilo: ni znamke, kupljeno pred leti
Bodi: Zara
Pas: HM
Čevlji: HM





5. dan: POLETNA LAHKOTNOST

Zadnji dan je bilo najtežje izbrati outfit. V načrtu smo imeli le obisk mojih in moževih staršev. Klasični nedeljski dan, ko ni treba kuhati doma. Ob takih dnevih je moja izbira ponavadi že vnaprej zarisana: nekaj, česar ne bodo mogli uničiti ne otroci ne ti. Aaaaampak ... Ker sem si zadala izziv, sem ga želela tudi speljati do konca. Odločila sem se za lahkotno poletno obleko s paisley vzorcem in tankim svetlim pasom ter dodala edine čevlje s peto, v katerih sem lahko kolikor toliko hodila (žulji so namreč vsak dan hujši). Obleka mi je pravzaprav prišla prav le na poti do trgovine, kamor sem skočila pred odhodom na kosilo. Ko smo prišli do hiše mojih staršev, sem namreč čeznjo nadela predpasnik, ki je tam ostal vse do konca kosila in do odločitve, da obleko zamenjam s kratkimi hlačami in se z možem podam na eno mini kolesarsko turo. Obleka je sicer krasna, meni ena najljubših, ampak danes se preprosto nisem počutila preveč dobro v njej. Morda je to zaradi prevelike količine ženstvenih oblačil zadnjih nekaj dni, morda pa gre preprosto za to, da sem bila "spet doma", kjer me vsi poznajo in ni treba nikogar impresionirati (še sestra je le bežno opazila, da so moji lasje 15 cm krajši, njeno vprašanje je bilo: "A si si kaj spremenila lase?").

Obleka: Zara
Čevlji: Alpina



***

Je torej izziv v meni prebudil to, kar sem iskala? Do neke mere vsekakor je. Uživala sem v izbiranju novih kombinacij oblačil, ki jih že dolgo nisem nosila (ali pa sem jih nosila prvič), dobro mi je delo nekaj ženske samozavesti, ki sem jo pridobila vmes, in pravzaprav sem se večkrat počutila lepše in bolj urejeno kot prej v nekaj mesecih skupaj, čeprav sem od ličil samo enkrat uporabila maskaro in šminko (in še to se verjetno na fotografijah ne opazi).

Me je obleka "spremenila"? Težko rečem. Vendar so se med nošenjem posameznih oblek v meni prebujale osebnosti, ki so se poistovetile z videzom, ki sem ga nosila. Ko sem 3. dan nosila svetlomodro obleko in roza sandale, sem v njej hodila (ne le zaradi žuljev 😊) drugače kot dan poprej, ko sem imela na sebi minico. Tudi počutila sem se drugače, ponekod bolj samozavestno, drzno in mladostno, spet drugje bolj prefinjeno. Obleka torej do neke mere res spremeni človeka. Ne morda v njegovem bistvu (še zmeraj sem mama, še zmeraj sem žena, še zmeraj nisem metropolitansko dekle), vsekakor pa razširi ali malce predrugači njegova obzorja.

Lahko bi rekla, da je takšen izziv dobrodošla popestritev vsakdanjosti, ker podira meje, ki si jih postavljamo sami.

Če pa bi lahko spremenila le eno stvar, bi namesto petk za daljše sprehajalne podvige izbrala udobnejše čevlje. Petke so sicer res čudovite in dodajo piko na i ženstvenosti, vendar moja široka slovanska stopala preprosto niso ustvarjena za takšno prefinjenost.

,

Kateri izmed videzov je pa tebi najbolj všeč?


P. S.: Vse fotografije sem posnela sama (s pomočjo stojala in prožilca) razen fotografij 3. dneva, takrat je imela fotoaparat v rokah moja mami.

sreda, 09. maj 2018

Draga ženskost, kje si? Kam si šla?

Ne vem, kako se počutite ve, drage moje bralke, ampak jaz se včasih (ali večinoma) počutim kot nezanimiva, zdogločasena gospodinja iz predmestja. Pa ne ena izmed tistih čudovitih ženskic iz znane nanizanke, temveč tista, ki nosi lase zmeraj spete v čop, nosi kavbojke in allstarke in ne pozna razlike med pudrom in fundacijo. Fondacijo? Podlago? (Res nimam pojma.)

Ne gre za to, da ne bi želela biti ženska. Kdor si drzne priti v bližino moje prenatrpane omare, bo hitro ugotovil, da poka po šivih od samih zanimivih, lepih, ženstvenih kosov. Žalostna resnica pa je, da ti kosi dobijo priložnost mogoče enkrat (ali če imajo srečo, dvakrat) na leto ob posebnih dogodkih. Pravzaprav je teh dogodkov tako malo, da nekaj kosov svoje možnosti nošenja sploh še ni preizkusilo, le nabirajo se in dodajam jim nove in nove, ki so mi bili v trgovini tako zelo všeč.

V preteklih dnevih sem precej razmišljala o tem, kako bi bilo potrebno včasih stopiti iz cone udobja. Moja cona udobja so sprane, a udobne kavbojke, preprosta majica in allstarke. Izven te cone so vse luštne ženstvene stvari, ki jih imam tako rada, a sem enostavno premalo pogumna, da bi jih nosila vsak dan.

Zakaj?

Glasek v meni ob jutrih, ko stojim pred omare in se odločam, ali bi pa morda danes res oblekla tisto obleko, ki sem jo kupila že mesece nazaj, nenehno prišepetava:
"Mama si. Tri otroke imaš, za božjo voljo, le zakaj bi nosila nežne, frfotajoče oblekice ali zapeljiva krila in - bog ne daj! - petke."
"Se sploh zavedaš, kako hitro se vse to umaže?"
"Petke? Ti to resno? Za to, da pelješ otroke v vrtec, greš na kavo in v trgovino, potem pa nazaj domov?"
"Koga bi sploh rada impresionirala z vsem tem? Kaj bi sploh rada dosegla?"

Ne vem.

Rada bi se počutila spet ženstveno in zapeljivo. Kar tako, zase, brez nekega očitnega razloga.

Pri dvaindvajsetih sem prvič postala mama in neskončno sem hvaležna za to vlogo, eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšo v življenju. Ampak na trenutke se mi zdi, da je ta vloga dobesedno zradirala večino ostalih vlog, predvsem tisto, ki sem jo prej rojstvom Julijana komaj začela okušati: vlogo ženske. Mlade (čeprav sem stara že 30, se še nimam za staro), samozavestne, zadovoljne ženske, ki se dobro počuti v svoji koži.

Zato sem s sabo sklenila dogovor. Vrnila si bom ženskost.

Pet dni bom vsak dan zapored nosila obleko in čevlje s peto, četudi samo za to, da odpeljem otroke v vrtec in grem nazaj po njih. V svoja udobna oblačila se bom preoblekla šele popoldne, ko bodo otroci doma. Če bo čas dopuščal, si bom morda kak dan nanesla še maskaro in šminko.

Ko tole pišem, se mi zdi prav banalno. Kaj bodo cunje sploh lahko spremenile? Je res obleka tista, ki spremeni človeka? Verjetno ne, ampak za spremembo sem pripravljena vsaj poskusiti.


Poročam čez pet dni. Upam.

Zdaj pa šibam izbirat današnji outfil.

P. S.: Moje vsakodnevne izbire boste lahko spremljali na storyjih na IG profilu @ugolob.