nedelja, 14. januar 2018

Zapečkarji

Včasih sem si naše družinske aktivnosti predstavljala povsem drugače. Pod "včasih" mislim čas, preden sem sploh imela otroke. Predstavljala sem si, da bodo naši vikendi polni dogodivščin in izletov po naši prelepi deželici, da bomo hodili v hribe, se sprehajali ob obali in raziskovali vse skrite kotičke tistih krajev, ki jih še ne poznamo. Da bomo v časupočitnic odpotovali za več tednov na vse destinacije sveta, ki sem jih kot otrok iskala s prstom na zemljevidu.

Danes  je malce drugače. Konce tedna bolj ali manj preživljamo doma in največji izletniški podvig ponavadi predstavljajo vožnje do bližnjega supermarketa. Želja po izletih in potepanjih se je izgubila nekje vmes, še sama ne vem, ne kdaj ne kako.

Celodnevno potepanje namreč pomeni precej več kot le to, da se oblečemo, usedemo v avto in odpeljemo do atraktivne lokacije, ostalo bomo pa že nekako reševali sproti. Pri nas ne gre čisto tako. Že sestavljanje seznamov zna biti naporno. Da bi lahko šli neobremenjeno na daljši izlet, je treba skuhati in pripraviti hrano za Julijana, odmeriti zdravila za vse ure, ko jih mora dobiti, in morda še kakšen dodaten kupček tablet za primer, če se izlet zavleče. Ne smemo pozabiti na brizgo in podaljške in plastenko vode, če nismo ravno prepričani, da jo bomo lahko dobili na poti. In plenice za dve fantovski ritki. Večino prostora v Julijanovi torbi najnujnejših potrebščin zasedajo rezervna oblačila in plenice.

Plenice ... Eden pomembnejših razlogov, zakaj zadnje čase vse raje ostajamo doma. Previjati 25 kiloramov težkega in 130 centimetrov velikega nepokretnega fanta je sicer nekaj čisto rutinskega v našem domu, ko pa se znajdemo nekje sredi mesta, previjalnic pa ni na vidiku ali pa so na voljo le takšne, ki so dovolj velike za našega dveletnika, je zgodba drugačna. Poleti je lažje, dostikrat namesto previjalne mize uporabimo kar prtljažnik našega avta ali kakšno klop, v hladnejših mesecih pa to ni mogoče. Večji kot postaja naš najstarejši fant, težje je najti rešitve, kako urediti najnujnejše. Če nam v domačem okolju previjanje ne predstavlja nobenih težav, je v nepoznanem okolju to povsem drugače. Predstavlja oviro, ki lahko zagreni še tako lep izlet.

Banalno, kajne, da so na koncu plenice tisti faktor, ki definirajo, kam  bomo šli in ali bomo sploh šli od doma. Zanimivi kotički ostajajo zaenkrat samo na zemljevidu, mi pa ostajamo na toplem, v varnem in udobnem zavetju doma.


Vsekakor bi se dalo tudi vse te prepreke nekako zaobiti ali omiliti ali pač preprosto stisniti zobe, ampak veste kaj? Ne da se mi. Jaz sem zapečkarica. Tako, pa sem izrekla na glas. Ne da se mi. Vikende najraje preživljam na kavču brez nervoze in hitenja in brez razmišljanja, kaj vse je potrebno spakirati. Prepričana sem, da je mojemu možu vikend zapečkarstvo še ljubše kot meni, saj že med tednom oddela po dve uri na dan za volanom. In čeprav bi morda rada vsaj na videz veljala za pustolovko, se mi včasih že razmišljanje o tem, da je potrebno odnesti smeti v smetnjak ob hiši, zdi kot osvajanje Triglava.

Naše dogodivščine so tako omejene na tistih nekaj deset kvadratov, ki predstavljajo naš dom. Res je, da je po takih vikend pustolovščinah hiša ponavadi v razsulu, a se vsaj do neke mere izognem skravžljanim živcem in večkratnem preverjanju vsega potrebnega.

Morda to ni dobro. Bi bili najini otroci kaj srečnejši, če bi konce tedna zapolnile vožnje v neznano? Zagotovo bi se naučili veliko novega, si razširili obzorja in gradili nove izkušnje. Zdi se mi, da sva z možem medtem, ko večina ostalih družin vikende preživlja neobremenjeno in aktivno, malce preveč zapadla v cono udobja in našo fizično omejenost (ker konec koncev fizična omejenost najinega sina vpliva na celo družino, ni le njegova) uporabljava kot izgovor, da se lahko zabubiva v preprost, nepustolovski vsakdan našega življenja. Biti zapečkar vsekakor ni laskav naziv. Morda bi bilo drugače, če bi enostavno vzeli vse v zakup in skušali še naprej naš stil življenja približati vsem normalnim družinam ... Saj veste, inspiracijski citati nas vsepovsod okoli nas spominjajo, da se življenje začne šele izven cone udobja.

Zapečkarica v meni pa je prepričana, da je naše življenje že samo po sebi čisto dovolj velika in posebna pustolovščina.







ponedeljek, 08. januar 2018

Moj najljubši cirkus

Sestri sem obljubila, da bom v letošnjem letu bolj pridna z objavami. Tako sem zdaj tu, za računalnikom, in nadaljujem tisto, kar bi morala zaključiti že včeraj.


Težko je, prav zares, zdi se, kot da bi kar naenkrat (no, ne ravno naenkrat, moja "pisateljska pavza" se vleče že nekaj časa) pozabila pisati. Napisala sem dolg filozofski uvod o novem letu in zaobljubah, pa sem ga raje izbrisala. Še sama sem ga s težavo prebrala, kaj šele, da bi z njim mučila vas in izgubila še tistega bralca ali dva, ki prideta kdaj pa kdaj pokukat na moj blog, če sem slučajno že pobrisala prah s tipkovnice.

Res si želim, da bi se letos na mojem blogu namesto prahu ponovno nabirale objave, ampak saj veste, kako je z zaobljubami - ponavadi nimajo ravno najboljšega končnega izkupička.

Objave prav posebne mame pravzaprav sestavljam skoraj ves čas, veste. V meni med kuhanjem, vožnjo in umivanjem zob in posode ves čas zorijo besede in stavki. Samo obiram jih ne najbolj redno. Pravzaprav vse moje misli kar nekako zbedijo v primerjavi s predstavami, ki jih vsakodnevno uprizarja moj najljubši cirkus.



In kakšen cirkus je to! Akrobat, lepotica in posebnež so mojstri privabljanja pozornosti in izvajanja aktraktivnih točk. Tudi če bi želela (in včasih si želim, priznam, ko vidim akrobata viseti z najvišje prečke radiatorja ali pa princesko, ki si poleg nohtkov nalakira še prste), ne bi mogla odvrniti pogleda, ker imam sedež v prvi vrsti. Vsi so posebni, prav vsak izmed njih, čeprav se pogledi za nami obračajo le zaradi enega. Vse predstave, ki jih neumorno uprizarjajo vsak dan, so namenjene meni in mojemu možu. V njihovih očeh sva najpomembnejši osebi v njihovih življenjih. Ali pa morda kar na celem svetu.

Vse njihove spektakularne točke so le opomnik, da bi morali biti tudi najini cirkuški artisti najpomembnejše osebe v najinih.


Pravkar sem se spomnila, zakaj tako rada pišem.

Zapisane besede včasih osvetlijo tisto, kar se skriva nekje v roju frfotajočih misli. Te spomnijo, kaj je v resnici res pomembno.