ponedeljek, 08. januar 2018

Moj najljubši cirkus

Sestri sem obljubila, da bom v letošnjem letu bolj pridna z objavami. Tako sem zdaj tu, za računalnikom, in nadaljujem tisto, kar bi morala zaključiti že včeraj.


Težko je, prav zares, zdi se, kot da bi kar naenkrat (no, ne ravno naenkrat, moja "pisateljska pavza" se vleče že nekaj časa) pozabila pisati. Napisala sem dolg filozofski uvod o novem letu in zaobljubah, pa sem ga raje izbrisala. Še sama sem ga s težavo prebrala, kaj šele, da bi z njim mučila vas in izgubila še tistega bralca ali dva, ki prideta kdaj pa kdaj pokukat na moj blog, če sem slučajno že pobrisala prah s tipkovnice.

Res si želim, da bi se letos na mojem blogu namesto prahu ponovno nabirale objave, ampak saj veste, kako je z zaobljubami - ponavadi nimajo ravno najboljšega končnega izkupička.

Objave prav posebne mame pravzaprav sestavljam skoraj ves čas, veste. V meni med kuhanjem, vožnjo in umivanjem zob in posode ves čas zorijo besede in stavki. Samo obiram jih ne najbolj redno. Pravzaprav vse moje misli kar nekako zbedijo v primerjavi s predstavami, ki jih vsakodnevno uprizarja moj najljubši cirkus.



In kakšen cirkus je to! Akrobat, lepotica in posebnež so mojstri privabljanja pozornosti in izvajanja aktraktivnih točk. Tudi če bi želela (in včasih si želim, priznam, ko vidim akrobata viseti z najvišje prečke radiatorja ali pa princesko, ki si poleg nohtkov nalakira še prste), ne bi mogla odvrniti pogleda, ker imam sedež v prvi vrsti. Vsi so posebni, prav vsak izmed njih, čeprav se pogledi za nami obračajo le zaradi enega. Vse predstave, ki jih neumorno uprizarjajo vsak dan, so namenjene meni in mojemu možu. V njihovih očeh sva najpomembnejši osebi v njihovih življenjih. Ali pa morda kar na celem svetu.

Vse njihove spektakularne točke so le opomnik, da bi morali biti tudi najini cirkuški artisti najpomembnejše osebe v najinih.


Pravkar sem se spomnila, zakaj tako rada pišem.

Zapisane besede včasih osvetlijo tisto, kar se skriva nekje v roju frfotajočih misli. Te spomnijo, kaj je v resnici res pomembno.











8 komentarjev:

Urška pravi ...

Ta objava me spominja na ta filmček: https://youtu.be/SEe7MU5ANKM

Čarovnije z male kmetije pravi ...

neskončno rada prebiram tvoje misli. Kot ti, pišem z istim razlogom in tudi tvoje objave berem iz tega razloga.Da se spomnim, kaj je v resnici pomembno :)

Anonimni pravi ...

veselim se tvojih objav!samo pofočkat sem se prišla, da vidiš, da smo najmanj trije ...

PETRUŠKA pravi ...

Smo vsaj štirje, tudi jaz stalno na skrivaj kukam, kdaj bo konec pavze ;) razumem, pri meni je isto. Med voznjo, kuhanjem, telovadbo...takrat pišem in pišem v glavi, pa nikoli ne spravim ven ;)

Anonimni pravi ...

Tudi jaz redno berem tvoje objave :)
lp, simona

Anonimni pravi ...

Urška, tvoj blog sem odkrila pred nekaj meseci in me je tako prevzel, da sem v eni noči prebrala čisto vse objave za nazaj. Si lahko misliš, da nisem prav dosti spala takrat ;)
Od takrat vsaj enkrat tedensko pokukam, če si ustvarila kaj novega in vsake objave sem zelo vesela.
Super si, super ste in res vse dobro ti želim! LP, Larisa

Anonimni pravi ...

Tudi jaz ga berem že nekaj let in te vedno bolj občudujem. Hvala ti za tako iskreno in ljubezni polno pisanje... Preko tvojih besed vidimo, da živiš za vse svoje otroke.
In tudi na slikah se vidi, kako se vsi imate radi... Bog že ve zakaj je ravno tebe izbral za tako pomembno nalogo.
odkrito pa povem, da ne vem kje sploh najdeš čas za toliko objav, slikanja in ustvarjanja z otroki.... kapo dol.

Sabina pravi ...

Urška, prvič sem te ujela na pohodu z rdečimi baloni v mestu. Pustila si sled. Globoko.
Ker... ni enostavno biti mama. In povsem drugo poglavje je biti posebna mama.
Maham v pozdrav novim objavam.