četrtek, 21. julij 2016

Mojim najposebnejšim.

Pred desetimi leti, približno takle čas, sem zaključila svojo srednješolsko izobrazbo. Postala sem gimnazijska maturantka in počutila sem se, kot da sem dosegla nekaj res pomembnega. 

Deset let kasneje se moj naziv končno spreminja v nekaj precej zapletenejšega - po novem sem univerzitetna diplomirana literarna komparativistka in slovenistka. Počutim se, kot da se za mano zapira poglavje življenja, v katerem sem po sili razmer ostala odločno predolgo. In ostala bi verjetno še dlje, če bi bil Zakon o visokem šolstvu spisan drugače. Vendar pa je v meni še nekaj kančkov tiste trme, ki je tako zelo  značilna za naše konce pod Pohorjem in ki se pretaka po krvi mojih prednikov. Približno dva meseca nazaj, ko sva z Julijanom praznovala 6 let najinih nazivov mama in sin, pridobljenih v šoli življenja, sem tako po skoraj dveh letih od obeh diplomskih izpitov ponovno vstopila v prostore Filozofske fakultete in prijavila temo za svojo skupno diplomsko nalogo na oddelkih primerjalne književnosti in slovenistike.


Danes, dobra dva meseca kasneje, je v mojih rokah diplomsko delo Nezanesljivi pripovedovalec v romanih Balerina, Balerina, Tito, amor mijo in Soba.  Vem, vam ta dolgi naslov ne pove čisto nič, zame pa so v teh 66 straneh združene vse ure, ki sem jih preživela z romani v rokah in v knjižnici in za računalnikom na lovu za literaturo, ure, ko sem bila na meji med upom in brezupom ter bi najraje pustila vse in šla spat, ker je bilo tričetrt diplome še v moji glavi, najmlajša dva pa sta vse skupaj začinila še z noricami. In takrat velja le mami, mami, mami. Kakšen mesec nazaj sem svoji potrpežljivi boljši polovici rekla, da če mi uspe diplomirati, bo to čudež. Mislim, da se je ob pogledu na dano situacijo tiho strinjal z mano. Ampak, veste kaj ... Zdaj, ko je vse za mano, vem, da je bilo vredno ...

Ne zaradi naziva, ki mi skoraj zagotovo ne bo prinesel dobro plačane službe. 

Vredno je bilo zaradi tega, ker lahko zdaj neobremenjeno stopim vsem svojim sanjam in željam naproti, ki so do tega trenutka zaradi nevidnega bremena nedokončane preteklosti (ki je bolj v glavi kot kjerkoli drugje) tiho ždele nekje v ozadju. 





Dragi moji najposebnejši, svoje diplomsko delo posvečam vam. Vam, ki ste mi dajali energijo (hkrati s tem, ko ste jo črpali od mene), vam, ki mi pomenite vse. Najbolj pa Tebi, moj mali posebnež, moj mali "nezanesljivi pripovedovalec", ki mi vsak dan kažeš, da svet ni zmeraj takšen, kakršnega si večina od nas predstavlja.