četrtek, 21. september 2017

Škatlica spominov

Pred dnevi sva reševala ostanke naše šare iz kleti, ki je od selitve še nisva uspela pospraviti. Večina stvari je pristala na kupu za odpad, le nekaj malenkosti sva zadržala doma. V teh mesecih sem spoznala, da lažje diham, če je dom nenatrpan in prost vse krame, zato mi niti ni bilo hudo, ko sem prebirala med pozabljenimi ostanki in zadržala le droben delež vsega.

Med stvarmi, ki sem jih rešila gotovega uničenja, se je znašla tudi majhna rjava škatlica. Sprva je niti nisem prepoznala. Vedela sem sicer, da je v njej kipec meni najljubše znamke praholovcev, in že samo zaradi tega si je škatlica prislužila svoje mesto v hiši. Šele ko sem prebrala napis na njej, sem se spomnila, kaj se skriva notri.

Rememberance

 Memories ...
hold each one safely in your heart


Zanimivo, kako te lahko ena preprosta škatlica in napis na njej v delcu trenutka vrneta nazaj v preteklost. Ko sem držala škatlo v rokah in jo počasi odpirala, so moje misli objemale mene natanko tri leta nazaj, ko sem v rokah držala ta kipec z upanjem, da bo potolažil mojo dušo in da te nikoli ne bom pozabila. Moje misli so brisale solze, ki so lile z mojih lic tisti dan, ko sem se vozila domov z najbolj žalostno novico na vsem svetu - nikoli te ne bom zares spoznala. Moje misli so ležale ob meni v prazni bolnišnični sobi tisto nedeljsko dopoldne, natanko tri leta nazaj, ko sem se dokončno poslovila od tebe in si obljubila, da boš za vedno del mene, da ne bo dneva, ko ne bi mislila nate.

Bolečino naše izgube so počasi prekrivale vsakodnevne obveznosti. Spomin nate je bledel in čedalje redkeje sem imela pred očmi trenutke, ko je tvoje srce še utripalo v mojem telesu. Eno leto in nekaj mesecev po tvojem odhodu je prišel tvoj bratec.

Energičen fant je, svojeglav in poln življenja. Morda bi tudi ti bil prav takšen, ne vem. Včasih si zamišljam, da je del tebe v njem. Ne morem si te več predstavljati, kot sem si te takrat. Čedalje bolj oddaljen se mi zdiš, angelček moj.

Oprosti.

Oprosti, ker ne mislim nate vsak dan. Niti vsak mesec ne. Še vedno pa si del mene. Za zmeraj boš. Drobni opomniki - nagajivi nasmeh tvojega bratca ali pa majhna zaprašena škatlica - so tisti, s katerimi me spomniš na trenutke, ko sva drug drugega objemala le v mislih in je tvoje srce bilo skupaj z mojim.

Zdaj vem, česar takrat nisem - bolečina je bila premočna, spomin nate preveč jasen. Četudi ne štejem vseh utripov srca in ne preverjam vsak dan, če je še na svojem mestu, moje srce vedno vsak dan znova utripa in pošilja kri po mojem telesu.

Ti boš zmeraj del mene. Morda ne boš zmeraj v mojih mislih, boš pa zato v mojem srcu.


1 komentar:

Irena pravi ...

Topel, močan objem ti pošiljam. Želim ti Veliko moči in dobre volje z vsem, s čimer se spopadaš.