Velike zmage, male zmage ...

Skoraj nikoli spremljam športnih tekem. Razlogov je več: lastno nezanimanje, dejstvo, da doma nimamo televizije, kup nedokončanih stvari z navideznega "to-do" seznama, otroci in mož, ki jim navijaške parole zaenkrat ne pomenijo kaj dosti ...

Včeraj pa sem jo gledala. Legendarno tekmo namreč. Prek telefona mi je uspelo uloviti predvajanje v živo in v tretji četrtini sem čisto sama izpraznila celo vrečko slanih prigrizkov. Zaradi nervoze, seveda. V zadnji četrtini se mi je tik pred koncem tekme pridružil tudi mož, ki so ga očitno zbudili moji vzkliki zmagoslavja, in njegov medvedji objem ob zmagi je bil češnjica na torti včerajšnjega večera.

Bravo, fantje! S ponosom sem gledala, kako čudovito ste sodelovali, kako ste izrabili vsak svoj talent in kako složni ste bili, si grizla nohte, navijala (malce bolj potihem, da nisem zbudila otrok) ... Ne vem, kaj nosi v sebi ta navijaški duh, ampak imela sem občutek, da sem morda tako vsaj čisto narahlo tudi jaz pripomogla k vaši naši zmagi. Zastopali ste našo državo in jo predstavili takšno, kot si je želim sama - včeraj je bila Slovenija združena, ponosna, složna. Srečna.

Vašemu osvojenemu zlatu se brez dvoma lahko reče velika zmaga. Devet neporaženih tekem na evropskem prvenstvu ... Sliši se sanjsko, skoraj pravljično. Nihče od nas navijačev najverjetneje ne ve natančno, koliko truda, odrekanja in težkih treningov je skritih v zakulisju, zagotovo pa veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pri najbolj zasluženih zmagah je zmeraj tako.


Pravzaprav mi je najbolj zanimivo to, kako sem se iz neke popolnoma športno nezainteresirane predmestne gospodinje v tistih par urah včeraj zvečer spremenila v žensko, ki 15 minut čez deseto zvečer krčevito stiska pesti in ki se ji ob zadnjih odštevajočih sekundah zadnje četrtine orosijo oči. Od ponosa.

Nazadnje sem bila tako ponosna takrat, ko je moj najstarejši sine nekajkrat zapored sam segel po stikalu komunikatorja in mi pokazal, da zmore več, kot se zdi na prvi pogled. Tako ponosna sem bila, ko sta mlajša dva prvič samostojno shodila. Ko sem prvič po vsakem od porodov stisnila vsako od teh malih, sladkih glavic na svoje prsi. In takrat, ko sem v tvojih očeh videla, da si čisto zares izbral prav mene. Naju.

Naše zmage niso tako velike in pompozne kot zmaga naših fantov. Skoraj nihče ne ve zanje, tako majhne so. Ampak v našem malem svetu se lahko prav zaradi njih neki popolnoma nezainteresirani predmestni gospodinji orosijo oči. Od sreče in ponosa.

Čudovit utrinek našega vsakdana je ujela Polona Avanzo (PolSlona)