ponedeljek, 28. avgust 2017

Poletne družinske družabne igre

ali

Kako PREŽIVETI en mesec, ko so otroci doma namesto v vrtcu/šoli



Odločila sem se, da bodo letošnji avgust vsi trije otroci preživeli doma. Prvi del smo tako ali tako preživeli na morju, potem pa smo skupnih 24 ur na dan podaljšali do začetka septembra. Vsakodnevne jutranje priprave in vožnja v varstvo ter popoldne nazaj domov so se mi enkrat spomladi zazdeli tako naporni, da sem si rekla: "Draga moja, ne bodi nora - imej jih en mesec doma. Malo boste brali, malo boste ustvarjali, se cartali in se igrali, ti se boš vsaj malo naspala. Kdo rabi vrtec!"

No, pri tem je tudi ostalo. Pri lepi, rahlo pravljično obarvani misli. Budilko sem res izklopila, ampak žal moja druga budilka (v luštni obliki našega najmlajšega), ki očitno ni dobila dopisa o spremembi, nove ure skorajda ne upošteva. Saj ga razumem, res ga. Popolnoma logično je, da se ob pol sedmih zjutraj zbudiš lačen, če pa si se ponoči trikrat zbudil.

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Vmes, ko se kuha kavica in najmlajši zajtrkuje, pripravim Julijanu zdravilo proti refluksu, da bo njegov obrok ostal v želodčku. Potem so na vrsti pleničke. Navihanec jo do takrat še enkrat napolni (ponavadi z nečim manj tekočim), najstarejšega junaka pa je potrebno pred sprostitvijo mehurja konkretno pomasirati. Princeska podaljša svoj lepotni spanec vsaj še za kako uro. Ko se zbudi, se začne prva igralna urica dneva. Ne vem, če ste že slišali zanjo, imenuje se Kdo bo pospravil največ v najkrajšem času? Mojima otrokoma žal ni preveč všeč, ker ima dokaj omejujoča in čisto nesmiselna pravila, recimo: pospravi knjige v igralni kotiček, odnesi umazano posodo v umivalno korito, zloži oblačila ... Res ne vem, kdo se jih je spomnil, ampak ker želim zmagati, se jih držim. Bonus točke dobim tudi s sesanjem in pranjem oblačil. Se kar splača. Zaenkrat pri nas doma ostajam v trdnem vodstvu.


Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)
Je pa res, da je igra kar utrujajoča in ponavadi poteka v več etapah tekom dneva. Najmlajša dva namreč ponavadi kmalu po moji več kot očitni zmagi začneta svojo igro, vendar sem iz nje ponavadi izključena. Baje nisem dovolj kvalificirana za tak nivo igre. Igra traja precej manj časa, bazira na tekmovalčevi ustvarjalnosti, končni rezultat pa je precej osupljiv. Imenuje se: Kdo lahko napravi največji nered? Meni ni najbolj všeč, ampak to lahko mirno pripišete moji pristranskosti - konec koncev ne morem imeti vseh titul le jaz. Ne bi bilo pravično. Sta pa oba tekmovalca precej dobra, naslove prvakov si dokaj pravično in sorazmerno delita. Poleg tega jima vsak teden uspe porušiti še kak rekord, medtem ko midva z velikim junakom le osuplo opazujeva.

Igre se vrstijo tekom dneva, vmes si tekmovalci (no, če smo res specifični, gre le za dva tekmovalca) vzamejo 296 premorov za hrano, pijačo in tistih nekaj življenjsko nepotrebnih zadev, kot je menjavanje plenice/obisk stranišča. Veliki junak je večinoma na moji strani, tudi njemu te ustvarjalne igre niso tako zelo všeč. Zmagovalec v dolžini cartanja ima najraje igro stiskanja in dotikov. Sicer mu mlajša dva skušata konkurirati, ampak jima zmanjka že pri količini vztrajnosti.

Vmes je še nekaj gibalnih iger - ponavadi izgledajo tako, da skušam sama delati na krepitvi fizične moči, vsi trije otroci pa predstavljajo različno velike uteži, ki jih kombinirano uporabljam, da dosežem pravi učinek. Če je vreme lepo, opravimo tudi kak aerobni trening - najboljše vaje se je spomnil najmlajši: Teci okrog hiše/na sosedov travnik/na cesto gledat traktor.

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Tik pred dnevnim počitkom sledi bralna urica. Da, prav sem zapisala. No, mogoče bi bilo bolje napisati bralna ura ali dve. Ponavadi izgleda tako, da jaz komaj še držim oči odprte, medtem ko mi najmlajša dva v spalnico izmenično nosita nove in nove naslove knjig. Zdaj mi je malce žal, da smo pred par tedni razpakirali tiste škatle knjig od selitve. Sploh nisem vedela, da imamo toliko otroških knjigic. Za eno mini knjižnico jih je in med desetinami knjig se najde vse od Malega zelenega traktorja (najljubša knjiga najmlajšega) do Vodnika za princeske vajenke (najljubša knjiga tasrednje) in  Čudežnega vrta, moje najljubše zbirke zgodb in pesmi za otroke (če sem čisto iskrena, jo redkokdaj potegnem iz kupa, ker ponavadi izbereta najdaljšo zgodbo, ki obsega skoraj 30 strani).

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Včasih najmlajši zaspi šele, ko dokončno obupam, pri tasrednji se niti ne trudim več, čeprav vem, da ne bo zvečer nič kaj dosti hitreje zaspala (bo pa zato zjutraj spala dlje). Ponavadi ta čas tako ali tako izkoristi za to, da gre kot prava princeska preizkušat, katera izmed mnogoštevilnih oblekic v njeni omari ji najbolj pristoji.

Midva z Julijanom si privoščiva še kakšno dozo cartanja in zdravil, potem sledi družabna kulinarična igra (za eno osebo; zadnji del je primeren za 4-6 oseb): Pripravi zdravo in okusno kulinarično umetnino (pravila igre sem rahlo prilagodila) nezažgan obrok in ga pojej v 5 minutah. Dopolnjujeta ga igri Najbolj kreativno zmrdovanje nad skrbno pripravljenim obrokom (zmagovalka tasrednja) in Kam vse lahko zatlačiš ali namažeš ostanke hrane (zmagovalec najmlajši). (Najstarejši mirno sprejme obrok, ki sem mu ga po gramih namerila, skuhala in zmiksala med razmišljanjem, ali naj za ostale že tretjič ta teden skuham makarone ali bi morda raje riž. Komaj porabljena ajdova kaša ostaja v predalu že nekaj mesecev.)

Avtorica fotografij: Polona Avanzo (Polslona)

Po tej igri počasi začnemo odštevati minute do prihoda najstarejšega tekmovalca v naši družini. Vsi se ga neskončno veselimo. Ponavadi v olimpijske discipline družine Golob prinese novo dinamiko, kar je zmeraj dobrodošlo. (Čisto postranskega pomena pa je, da predstavlja mojo rezervo.)

...

Če potegnem črto, smo kar dobro opravili: glede na napisano smo se ves čas igrali, ustvarjali prav tako, branje in cartanje pa itak gresta skupaj kot rit in srajca. Moram pa tudi priznati, da kljub določenim uspehom nisem najbolj primerna tekmovalka, zagotovo pa nisem usposobljena za dolgoročna tekmovanja take vrste - predvsem zato, ker res trajajo cel dan, od jutra do večera pozne noči.  Nestrpno že čakam 1. september, ko se bodo moji treningi zmanjšali vsaj za polovico, in malo s strahom pričakujem novo sezono (poleti 2018). Če se je bom sploh udeležila 😏.

Katere so pa vaše najljubše najbolj zanimive družabne igre?

____________

Avtorica čudovitih (in predvsem realnih) družinskih fotografij je Polona Avanzo, ki ustvarja pod imenom Polslona.

2 komentarja:

Riba pravi ...

Krasne fotke. Jaz sem celo poletje tekomovala samo z eno (zdaj) enajstmesečnico in psom, nagnjenim k umazaniji, zadnji teden imam okrepitve v obliki trinajstletnika, ki lahko vsaj malo zamoti prvo huliganko ali pa kaj celo (opa) stori namesto mene. Ampak ker so mi dnevi doma šteti, se nič ne pritožujem. :)

Sabina pravi ...

Krasna si. Posebna mama.