torek, 06. februar 2018

Trideset

Pa sem tu. Trideset let. Starost, ki mi je nekoč (dolgo dolgo nazaj) predstavljala magični prehod v zrela leta, tista leta, ko končno veš vse, ko ni več nerešenih vprašanj, ko živiš mirno, zaspano družinsko življenje na pragu penzije in se vsa zabava konča.



Že nekaj ur sem stara trideset let in ugotavljam, da moje nekdanje domneve ne držijo vode.

Zagotovo ne vem vsega, nerešenih vprašanj je verjetno še bistveno več kot desetletje ali dve nazaj, naše družinsko življenje vsebuje vse kaj drugega kot mir in spanec in končno se mi zdi, da zadnjih nekaj let res uživam v življenju in počnem zabavne stvari, ki so pisane na kožo MENI, ne pa mojim staršem, učiteljem ali vrstnikom. Ali simpatijam, ki zame niti ne vedo.

Zadnje tedne pred okroglim jubilejem (se samo meni ob tej besedni zvezi začne vrteti v glavi :"Zdaj si v najlepših letih, zrelih letih ..." ali tudi vi to slišite?) sem morda res imela malo krize. Bom kar odkrita - imela sem občutek, da pri svojih rosnih tridesetih nimam bogvekaj za pokazat. Nisem iznašla čudežnega zdravila, nisem napisala knjige, še svetovnega miru mi ni uspelo vzpostaviti, čeprav vztrajno vsak dan treniram veščine mirovnega posrednika.

Včasih se mi zdi, da sem še zmeraj tista zasanjana najstnica, ki sanja o tem, kako bo spremenila svet.

Le da takrat še nisem vedela, da je svetov več in da je najpomembnejši med njimi tisti, ki se skriva v nas samih. Da pravzaprav tisti edini šteje. Lahko narediš karkoli, svet se bo spremenil le, če se spremeniš ti sam. Ali pa ga preprosto sprejmeš takega, kot je.

Dobrodošla, trideseta. Komaj čakam, da postanem res zelo zrela odrasla oseba na pragu penzije.

Upam, da pred naslednjim okroglim jubilejem 😊




7 komentarjev:

Anita pravi ...

Ti da nimaš kaj pokazati??? Pa saj si nora. Ti si cel svet za svoje tri sončke. Inspiracija za vse mame, ki se brez vozička in plenic za odrasle borimo vsak dan posebej. Fotke iz katerih veje pozitivizem, nežnost in ljubezen. Draga moja, veliko, veliko nam kažeš vsak dan posebej.

Jaz še pri naslednjem mejniku nimam kaj pametnega pokazati. Pa vendar, kje piše, da moraš sploh kdaj, sploh kaj pokazati? Komu in zakaj?
Vse najboljše draga Urška!

Sabina pravi ...

Urška, vse najboljše.
Vsa tvoja vedrina ob vajinih otrocih je tako očitna, da je marsikdo od nas, pri xy letih več, z vso modrostjo, ki menda skozi leta pride, ne zmore.
Ostani svoja in pogumno dalje.

Hali pravi ...

Vse najboljše! Ja tudi meni se vrti pesem ..zdaj si v... he he ampak ti povem, tudi 40 so fajn in zdaj, ko sem že čez pol proti petdeset pa lahko potrdim, vsako leto je boljše, slajše, zanimivejše in hitreje mine. Uživaj v stvareh, ki jih rada počneš in srečno <3

Riba pravi ...

O, si mlada. :) Mene čez par dni čaka še zadnja dvojka in me je prav groza, pa sem imela do sedaj vsa leta zelo rada svoj rojstni dan, letošnjega bi pa kar preskočila. Me mučijo podobna vprašanja tipa: "kaj imam sploh za pokazat", pa vem, tako kot ti, da imam teh reči ogromno. :) Meni se zdi, da sem ostala tam nekje pri 23 in včasih, ko se v dvigalu na poti domov gledam v ogledalu z malo v naročju, si rečem: "Fak, pa ja nisem res že tolk stara?" Ker zgledam zagotovo ne, hihi.

Riba pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
Riba pravi ...

Pa vse najboljše! :)

Sabina pravi ...

Prekrasno, zelo mi je všeč :)