petek, 04. oktober 2013

Prva 21-ka

Prva tekmovalna in prva nasploh. Čeprav že več tednov lenarim z objavami na svojem blogu, so moji tekaški copati dokaj redno v uporabi, tako da nog v luft ravo ne tiščim ves čas.

Ko sem se letos po parih mesecih počitka po porodu spet spravila teč, sprva nisem imela namena teči dlje kot 10 km. Pa je prišel Tek ob Dravi in mojih prvih tekmovalnih 5 km, nato 10,5 km v Celju in 8,5 km v Logarski dolini. Nekje vmes sem začela intenzivneje razmišljato o tem, da bi poizkusila preteči tudi 21-ko. Ne vem, kaj natančno se skriva v tisti množici čakajočih na štartni poziciji, ampak mene je zelo motiviralo. Do te mere, da sem sklenila, da se pa letos zagotovo udeležim Ljubljanskega (pol)maratona.

Z iznajdbo pametnih telefonov se je bistveno povečala možnost različnih treningov, ki jih ponujajo raznorazne aplikacije (Sportstracker, Endomondo, miCoach). Že samo to, da lahko po končanem teku analiziram svoj "trening", mi daje precejšno motivacijo, da naslednji dan (ali čez dva dni) poskušam izboljšati svoj rezultat. MiCoach ponuja tudi trening za daljše teke, kar sem zgrabila z obema rokama :).
 
Po parih tednih priprav sem hkrati s prijavo na LM opazila, da v Konjicah prav tako prirejajo tek, klasični 10-ko in 21-ko. Ker so Slovenske Konjice slabih 20 min avtomobilske vožnje stran, štartnina pa precej ugodna, ker je letošnji Konjiški maraton prvi, sem se kar prijavila. Časovno je lepo sovpadel tudi s predpripravo za LM, saj je potekal točno 4 tedne prej.

V začetku tedna pred tekmovanjem sem odtekla še zadnji daljši tek (dobrih 17 km) in upala, da bo to dovolj in da me ne bo sredi tekmovanja zagrabila prevelika kriza. Teh 17 km in še nekaj je bila namreč najdaljša razdalja, ki sem jo do takrat pretekla v življenju v enem kosu. Do nedelje sem se večinoma bremzala in tekla res čisto malo, maksimalno pol ure, jedla veliko, veliko OH (čokolada, I love you! - daleč od idealne prehrane tekača) in malo manj spala, kot bi mogla, ker je ravno v tem času moj dragi na službenem potovanju preko luže in je kljub velikodušni pomoči varušk mamin objem ponoči daleč najbolj učinkovit.

Kakorkoli že, nedelja je prišla precej prej, kot sem pričakovala, in po klasičnem kaotičnem oblačenju, hranjenju in pripravljanju opreme smo bili končno na poti. Okoli 11. ure smo se znašli v centru Konjic, oboroženi z dežniki, Tinkara v svoji bobi pri teti, druga teta je skrbela za Julijana in za fotoaparat. Prevzela sem svojo štartno številko in darilno vrečko, v kateri je bila majica moje številke (kar je precej redko na teh tekih :)), štruca kruha, klobasa in majna steklenička vina. Ni slabo :).

Moja zvesta navijača

Pred štartom sem bila presenetljivo mirna. Na telefonu sem si pripravila svojo playlisto (sestavljeno iz mešanice  komadov Celtic Women in skupine Slon & Sadež - prve poskrbijo za to, da se med tekom počutim umirjeno, na momente že skoraj veličastnno :), dvojica pa skrbi za moralno pozitivo). Verjetno večina ljudi raje posluša hitre, drzne ritme, meni pa moja izbira omogoča, da se držim svojega konstantnega ritma in ne začnem prehitro. Pomaga pa tudi, če nekje na sredi poti, ko bi najraje odkorakala od vsega skupaj, zaslišim kak komični vložek
Čekiranje, če vse štima.
Tik pred štartom so vsem tekačem zavtreli še klasični Final countdown, nato je pa šlo zares.
Umirjeno tik pred štartom
Iz centra smo dokaj hitro prišli do Škalc, kjer se je množica porazdelila. Fino je bilo, da je bila ob asfalni cesti vsaj del poti precej široka bankina, da nisem matrala kolen cel čas na trdi podlagi. Vse vmesne točke so bile postavljene fenomenalno, celotna organizacija je bila zelo na nivoju, edino, kar ni bilo po načrtih, je bilo vreme. Lilo je namreč cel čas, ko sem tekla. Ampak nekje pri 8 kilometru odmisliš mokre nogavice, hlače, jakno ... (Skratka vse, kar imaš na sebi.) Potem samo še tečeš.

Tekači na 10 km so zaključili svoj krog v centru, mi - enaindvajsetaki - pa v ponoven krog preko Škalc do Zreč in nazaj, le da smo ta krog podaljšali še z enokilometrsko zanko malo pred ciljem. Mene je bilo najbolj strah tiste meje pri 17 km - preko tega še nisem šla. Nisem se bala toliko fizičnega napora kot psihičnega, pri teku na daljše razdalje (vsaj pri meni) telo nekako vklopi auto-mode način, glava pa zna delati svoje. Na vso srečo se je ravno nekje pri 17 km trasa začela spuščati, kar mi je dalo še malo zaleta, tako da sem v kakem kilometru in pol prehitela 3 ali 4 tekače (eden ali dva sta me sicer potem spet prehitela) - ni boljšega občutka, ko vidiš, da imaš dovolj moči ne samo za nadaljevanje, ampak tudi za tekmovanje v pravem pomenu besede. Čisto pred koncem me je tista zanka sicer pripravila do hoje (kako minuto, dve), ampak zaključila sem s tekom. Premočena do kože, s podplati, polnimi žuljev, a ponosna.
Slabih 200 metrov pred ciljem.

Na polovici (pri 10 km) sem ob času, ki sem ga imela, začela razmišljati, da bi svoj tek zaključila v 2 urah in 10 minutah. Končni rezultat je bil zato zame precejšno presenečenje (še posebej, ker sem zadnji kilometer deloma prehodila) - ciljno črto sem prestopila v 2 urah, 4 minutah in 48 sekundah.

Ohlajanje in raztezanje
Po zaključku smo se dokaj hitro odpravili domov, vreme in rahlo sitna otročiča pač nista bila naklonjena nadaljnemu proslavljanju na prizorišču. Tudi regeneracija je bila zelo hitra, naslednji dan sem sicer čutila kolenske vezi in splošno utrujenost, vendar je pozitiven adrenalin prevladal. Pri dveh malih otročičih pač ni veliko časa za lenarjenje ;).


Tale konjiški maraton je bil odlična predpriprava na prihajajoči LM. Zdaj vem, da zmorem.

Upam, da se vidimo ...

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Super, samo tako naprej..., Matjaž

mojcej akvarijska pravi ...

Čestitke!
Odličen čas!
Torej, se vidimo na LM :-)