petek, 22. november 2013

Kaj pa ti delaš?

Vsake toliko me doleti tole vprašanje. Čisto klasično vprašanje, eno tistih sort za prebijanje ledu. S to razliko, da moj odgovor ni ravno klasičen, ker nimam službe klasične sorte.

Trenutno sem "stay-at-home-mum", kot bi se moderno reklo po ameriško. Po naše bi bil še najbližji izraz gospodinja, po SSKJ ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela. Ampak jaz sem svetlobna leta daleč od tega :). No, saj pospravim, skuham in zložim cunje, ampak to je zame tako bolj mimogrede. Definitivno to ni moj smisel življenja ...

V letošnjem študijskem letu bi rada opravila še zadnjih nekaj izpitov (ni jih tako malo, kot se morda bere) in diplomo. Študij sem po Julijanovem rojstvu postavila na stranski tir - najprej zaradi celotne situacije, na katero sva se morala oba z možem navaditi, kasneje pa tudi zaradi časovne distance - enostavno sem bila že tako ven iz vsega skupaj, da mi je bila še samo misel na faks mučna. In se raje nisem obremenjevala.
In ko sem končno začela razmišljati (poudarek na razmišljati - to pomeni, da sem bila še daaaleeeč od aktivnega delovanja), sva ugotovila, da pričakujemo še enega člana. Ker Julijan v tistem času dopoldne še ni bil v varstvu, je bilo dejansko utopično si vzeti uro ali dve na dan in se spraviti k učenju. Čas pa tudi zelo, zelo hitro beži in ko smo končno dobili odločbo o usmerjanju za našega pobalina, je bil september že tu. In naša najmlajša članica tudi.
Vsak, ki ima otroke, ve, da se z njihovim prihodom svet zatrese in popolnoma postavi na glavo. Pa ni važno, ali imaš enega ali več njih. Tudi pri nas ni bilo nič drugače. Zato je moj študij počakal še eno leto, do letošnjega septembra, ko sem končno ponovno malo bolj zagrabila za zapiske. In to dejansko, ne samo v mislih.
Tako lahko zdaj na vprašanje iz naslova brez pretvarjanja rečem, da študiram, da sem absolventka :).

Pa nisem samo to. Najprej in predvsem sem mama. Od dneva, ko so položili Julijanovo malo glavico v moje naročje. Morda še od prej, od takrat, ko sem prvič začutila njegove drobcene gibe, nežne kot milni mehurčki. Ali pa celo morda od tiste septembrske sobote leta 2009, ko sva izvedela, da bova starša. Ni važno, kdaj natančno se je zgodil ta premik v meni, vem samo to, da sem od takrat naprej mama, in da skrbi, ali bo z mojimi otroki vse v redu, ne bodo nikoli izginile. Kot ne bo izginila moja ljubezen.

Hkrati pa sem šele s tem, ko sem postala mama oz. bolje rečeno - ko sem postala "stay-at-home" mama, spoznala strasti v svojem življenju, ki jih drugače najverjetneje ne bi nikoli.

Ena od teh stvari je zagotovo tek. Večina mojih srednješolskih in osnovnošolskih prijateljev vam lahko zagotovi, da tek definitivno ni bil ena od stvari, ki bi jih imela rada. Risanje? Verjento. Pisanje pesmi? Vsekakor. Igranje v gledališču? Absolutno. Tek? Nikoli. Tisti srednješolski cooperjev tek je bilo zame mučenje na dolge razdalje. Pa je šlo za dvanajstminutni tek. Niti slučajno si takrat nisem predstavljala, da bom deset let kasneje v roku enega meseca pretekla dva polmaratona.
Pa sem ju. In to z neskončnim užitkom. Zato ker tek zame ni več muka, že dolgo ne. Ura teka, ki si jo vzamem parkrat tedensko, je ura zame. To je čas, ko odklopim negativne misli in priklopim boljšo, sposobnejšo sebe. To je ura, ko ni skrbi, ko ni študijskih obveznosti, ko ni važno, ali je stanovanje pospravljeno, ali bo dovolj denarja do konca meseca, ali je vse tako, kot bi moralo biti ... To so trenutki, ko je vse natačno tako, kot je prav, in jaz sem natančno tam, kjer moram biti. Včasih v malo hitrejšem tempu, včasih bolj počasi, vedno pa sama s sabo. Doma sem to zelo težko, čeprav imam zdaj, ko sta oba v vrtcu, dopoldneve čisto zase. Ni ga problema, ki se ne bi po uri teka zdel vsaj malo lažji. In to je zame dovolj velik razlog, da vztrajam.

Druga strast je fotografija. Vem, da sem še daaaleeeč od profesionalcev, ampak nekako upam, da se v meni vseno skriva kanček tistega, kar imajo tudi oni. To me žene, da se zalagam z literaturo, da se poglabljam v to, kako fotoaparat deluje, da se igračkam s postavitvami in igro svetlobe, da iz trgovine z dekorativnim materialom nikoli ne odidem praznih rok, ker zmeraj najdem nekaj, kar bi lahko uporabila ... Ampak najlepše je, da me tiste taboljše fotografije vedno presenetijo. Kot bi one poiskale mene, ne jaz njih. So redke, ampak dragocene.

Tretja strast je bolj sveža, ampak je pa zato toliko bolj slastna - ustvarjanje zanimivih paleodobrot :). Ker je še tako sveža, težko govorim o nečem, kar me bo izpolnjevalo na dolgi rok, vsekakor pa je "kreiranje" novih receptov nekaj, kar me izjemno motivira tale mesec, ko poteka paleovember.

Morda res nimam visoko zvenečega naziva, strašne izobrazbe (konec koncev sem še zmeraj samo gimnazijski maturant) in za dol past službe. (Zaenkrat.) Imam pa zato fleksibilen delovni čas :). In dokler ga imam, bom poskušala iz njega iztisniti največ, kar lahko.
-Kaj pa ti delaš? -Oh, nič, sem samo prav posebna mama.

5 komentarjev:

Tamara Plut pravi ...

Krasna prav posebna mama si..

mojcej akvarijska pravi ...

Lahko bi tudi gledala telenovele, kofetkala, šopingirala, čvekala po telefonu, pa si se odločila drugače. In si mnogim vzor!
Jaz te zelo zelo zelo občudujem!

Urska G. pravi ...

Hvala obema :).

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Super službo imaš veš in opravljaš jo tako dobro, da se še drugi učimo od tebe. :)

Unknown pravi ...

Mega službo imaš. Nobene rutine. Nobenih tečnih in neumnih strank. Krasne sodelavce imaš, pa šef je najboljši na svetu - samo svoja si! Še dobr, da je Ajša lih september natempirala ;)