torek, 25. marec 2014

Uradni začetek tekaške sezone 2014


Kamnita medalja iz Sežane se je pridružila dosedanji zbirki.

V nedeljo sem tudi uradno otvorila svojo tekaško sezono - udeležila sem se namreč 14. Malega kraškega maratona v Sežani. Moj prvi polmaraton v tej sezoni in tretji nasploh. Vreme je bilo sicer bolj kilavo in precej hladno, ampak ker sem svoj prvi polmaraton (v Slovenskih Konjicah) tudi odtekla v dežju, sem vedela, da bo šlo.
(Fotografije iz Sežane so žal slabše kakovosti, ker sem fotkala s telefonom. Žal v obsežni fotogaleriji na uradni spletni strani nisem našla niti ene svoje fotografije.)
Oblačno in zelooo vetrovno na štartu.

Je pa celoten dan potekal v zelo sproščenem vzdušju. Zjutraj sem brez problema vstala malo čez 6. uro zjutraj, se najedla, zbudila najmlajšo in ji pripravila vse potrebno za varstvo pri mojih starših (fanta sta ostala doma). Malo čez sedmo sva krenili od doma, ob pol osmih pa sem že bila na avtocesti (smer: Sežana). Sem ugotovila, da če moram iti kam daleč (ali vsaj dlje kot ponavadi), zagotovo pridem na cilj veliko prehitro. Tako sem bila kljub vmesnemu postanku za kavo v Sežani že malo čez 9. uro in sem v miru uredila vse, kar je bilo potrebno.

Fino je bilo, ker res ni bilo nobene naglice, napetosti, s prijateljico Piko, ki je tekla na 10-kilometrski progi, sva poleg ogrevanja imeli čas še v miru počvekat. Preostalo je samo še čakanje na štart, ki si ga je verjetno večina izmed čakajočih želela čimprej - hladen veter ni ravno najboljša stvar za stanje na mestu.

Ob 11:00 smo končno štartali. Trasi za 21- in 10-km sta se ločili po približno 1 kilometru teka. Ker je prvi del poti izjemno pihalo (in to naravnost proti nam), sem poskušala iskati zavetje za širokoplečatimi. Pot se do nekje 10. kilometra bolj ali manj vzpenja, kljub temu pa nisem čutila nobene blazne utrujenosti, prav lepo z lahkoto je teklo. Še posebej, ko si ob obilici časa lahko oglejuješ prekrasno naravo - ker smo tekli tudi čez Lipico, sem imela priložnost v živo videti te mogočne živali, lipicance. Po desetem kilometru pa nekje do šestnajstega se pot spušča (tu smo tekli po italijanski strani) in ta del poti je bil daleč najidealnejši. Zaradi spremembe smeri se vetra ni več tako čutilo, pot je šla zlagoma navzdol in o kaki utrujenosti ni bilo sledu. Blizu 15. kilometra sem prehitela tempo tekača za 1:59:00. Najboljša motivacija :).

Zadnjih 5 kilometrov se trasa spet vzpenja. Ravno toliko, da občutiš tistih zadnjih nekaj kilometrov. Ampak da se ne bi matrali samo s tekom navkreber, smo bili blagoslovljeni z obilico dežja :). Pa ni bilo nič kaj moteče, meni se je zdelo precej osvežilno. Do zadnjih 500 metrov pred ciljem, ko sem imela že vsega vrh glave :).

V cilj sem pritekla z uradnim časom 1:58:20, 169. mesto v skupni ženski kategoriji in 31. mesto v kategoriji žensk do 29 let. Z rezultatom sem izredno zadovoljna, še posebej glede na vse razmere, ki nam jih je zakuhalo vreme. Postavila sem nov osebni rekord, ki se je od oktobrskega LM izboljšal za več kot 7 minut.
Utrujena, premočena, a neskončno ponosna nase na cilju z medaljo v roki.

Nova preizkušnja me čaka že čez slabe tri tedne, kjer bo trasa še bolj idilična. 21 kilometrov nameravam preteči ob slovenski obali, kjer letos prirejajo 1. Istrski maraton. Zagotovo bo fantastično!


In čeprav se je v nedeljo uradno začela tekaška sezona, pa s tekom nisem začela šele tik pred zdajci. Trenirati sem začela že 1. januarja in do danes se je nabralo malo čez 400 pretečenih kilometrov. Vsa ta predpriprava je verjetno bistveno vplivala na boljši rezultat, hkrati pa tudi na suverenost pri teku in relativno malo poškodb (v slabih 4 mesecih teka sem samo enkrat čutila bolečino v kolenu, vendar se je po par dnevih počitka situacija izjemno izboljšala). V novi sezoni tečem tudi z novimi copati, ki se približujejo minimalnemu principu obutve in imajo zelo malo blaženja, kar me sili, da poskušam usvojiti pravilnejšo tehniko teka. Za tek s popolnoma bosimi nogami pa še lovim pogum :).



Že v kratkem pa pripravljam nekaj čisto novega, nekaj v povezavi s tekom in z otroki s posebnimi potrebami.

6 komentarjev:

mojcej akvarijska pravi ...

Bravoooo, klap klap klap klap, plosk plosk plosk!
Odlično!
Pa tudi čestitke za 400 km, ti si nora :)

Katere superge pa imaš?

Urska G. pravi ...

Ma, sem jih tako porazdeljeno nabirala, da se mi sploh ne zdi veliko :). Imam pa trenutno Mizuno Wave Evo Cursoris, so res fajn zračni (niso pa najboljši za v dež).

petra. pravi ...

Bravo, bravo! Si upravičeno ponosna nase! :)

Anita pravi ...

Uf noro. Bravo!
Jaz tudi prisegam na (vse bolj) barefootke. Trenutno sem na Merrelkah, ki jih obožujem.

DB pravi ...

Bravo! Bravooooo!
Čestitam ob izboljšanju rekorda in pa sploh že 400 pretečenimi kilometri. Kje najdete čas?

Tina pravi ...

Ti si pa čist divja! 400km?
ČEstitke za rezultat! Upam da bo moj konec sezone tudi tak. ;) Sicer sem tudi odtekla svoj PB, za 7 sekund bolje, ampak me je zvilo na 18 km, najverjetneje, ker imam bistveno manj km v nogah!