Tebi, najdražji moj.

Danes je tvoj dan, čas zate. Hvala ti, ker si točno to, kar rabim. Ker me najpotrpežljiveje prenašaš. Ker me najtrdneje podpiraš. Ker si moj vzgled in moja skala. Ker mi pomagaš uresničevati sanje in mi pomagaš sanjati.

Hvala, ker me ljubiš. Z vsemi napakami vred. (Zato pa je to dan mučencev, ane?)

To pesem sem napisala že pred leti, ko je bila najina ljubezen še čisto sveža. Pa vendar se mi zdi, da je zdaj še tisočkrat bolj resnična, kot da bi pero že takrat vedelo, kam pelje najina pot.

Ne ura, ljubezen meri čas

in ljubeznivi tvoj obraz

in sreča, ki se na licih vije,

in tvoj pogled čez kosme las.

Oči, ki iz njih iskrenost sije

in se pred njimi nič ne skrije,

svetloba, ki prežene mrak ...

Iz njih vse to in še več lije.

Vse bolj skupen nama je korak

naprej, daleč čez časovni prag

minljivega, ki pokosi vse čuteče ...

Navzgor, daleč nad smrdljivi zrak.

Morda sva ena redkih take sreče,

da je med nama še tako ljubeče

in strese me stik najinih rok

kljub dejstvu, da čas hitro teče.

Kot bi kazalec stal, ne pa svoj lok

usmerjal po številčnici okrog ...

Vse je prišlo tako iznenada,

da se počutim kot otrok,

kot majhno dete, ki se ne boji prepada,

kot dete v naročju, kamor spada,

da ga ne rani hlad in mraz ...

In vendar te imam kot ženska rada.