ponedeljek, 10. marec 2014

Tebi, najdražji moj.

Danes je tvoj dan, čas zate. Hvala ti, ker si točno to, kar rabim. Ker me najpotrpežljiveje prenašaš. Ker me najtrdneje podpiraš. Ker si moj vzgled in moja skala. Ker mi pomagaš uresničevati sanje in mi pomagaš sanjati.

Hvala, ker me ljubiš. Z vsemi napakami vred. (Zato pa je to dan mučencev, ane?)

To pesem sem napisala že pred leti, ko je bila najina ljubezen še čisto sveža. Pa vendar se mi zdi, da je zdaj še tisočkrat bolj resnična, kot da bi pero že takrat vedelo, kam pelje najina pot.

Ne ura, ljubezen meri čas
in ljubeznivi tvoj obraz
in sreča, ki se na licih vije,
in tvoj pogled čez kosme las.

Oči, ki iz njih iskrenost sije
in se pred njimi nič ne skrije,
svetloba, ki prežene mrak ...
Iz njih vse to in še več lije.

Vse bolj skupen nama je korak
naprej, daleč čez časovni prag
minljivega, ki pokosi vse čuteče ...
Navzgor, daleč nad smrdljivi zrak.

Morda sva ena redkih take sreče,
da je med nama še tako ljubeče
in strese me stik najinih rok
kljub dejstvu, da čas hitro teče.

Kot bi kazalec stal, ne pa svoj lok
usmerjal po številčnici okrog ...
Vse je prišlo tako iznenada,
da se počutim kot otrok,

kot majhno dete, ki se ne boji prepada,
kot dete v naročju, kamor spada,
da ga ne rani hlad in mraz ...
In vendar te imam kot ženska rada.




4 komentarji:

Anita pravi ...

Uau, čudovita pesem!
Vse lepo!

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Lepa pesem, zelo.

*Urška* pravi ...

Zelo lepo :)
LP,Urška

petra. pravi ...

Moo, kako lepo. Krasno!