nedelja, 30. marec 2014

Tečem z Julijanom (2. del)

Tale vikend je vreme res zelo ustrežljivo. Včeraj sem sicer planirala izvest en solo tek, pa so se potem plani rahlo podrli, smo pa zato danes športali do konca :). Včasih je bolje, če ni vse načrtovano ...


Že kar zgodaj dopoldne smo začeli aktivno. Tekaško sprednje kolo smo na Benecyklu zamenjali z navadnim sprehajalnim, ki se obrača v vse smeri. Milina za sprehajanje, vam rečem! Voziček gre kot po maslu. Za tek sicer vrtljivo kolo ni primerno, ker gre za drugačen način potiskanja (pri teku sama voziček potisnem, malo tečem za njim, spet potisnem ...), za sprehajanje je pa naravnost idealno. Voziček je zaradi pravokotnega položaja sprednjega kolesa tudi krajši.

Na voziček smo namontirali tudi pripadajočo streho. Strehi se lahko poljubno doda tudi mreža, ki prekrije celoten sedalni del, kar je naravnost idealno za prihajajoče tople dneve, ko bo čebelic, os, muh in podobne sorte insektov precej več v zraku, kot jih je bilo do sedaj.

Dodajam nekaj fotografij sprehajalne verzije vozička:


Vrtljivo sprednje kolo.

Voziček s strehico.

Zaščitna mreža.


Lepo nedeljsko dopoldne smo izkoristili za sprehod do najine priljubljene kavarne. Malo sem jaz "sprobavala" voziček, malo ati. Našo malo miško pa smo peljali v njenem (že rahlo zmahanem) Freestylu.
Fotografije z našega sprehoda:
Sonček nagajivi.

Očka za vajetmi.

Mami za volanom :).

Mali zadovoljenček se nastavlja soncu.

Dolga pot utrudi še tako živahnega človeka :).

Čeveljci.

Mala zaspanka.

Bilo je sproščujoče in uživaško. Ampak premalo za tako lepo nedeljo. Po kosilu in počitku (okoli pol pete ure) smo se odločili, da si dan popestrimo še s tekom. Tako sva se napakirala vsak v svojo opremo, otročiča sta šla vsak v svoje prevozno sredstvo (Julijanu smo predtem še zamenjali prednje vrtljivo kolo za tekaškega) in smo se pognali :).
 Samo za intremezzo: tale menjava ure na pomladanski čas se mi res dopade, ker imam zdaj občutek, da možno iz dneva iztisniti še več. Lahko bom šla teč tudi zvečer in nihče me ne bo več gledal čudno :).
No, kakorkoli že, prva dva kilometra in pol smo odtekli skupaj (ponovno s počasnejšim 1. kilometrom, kar je logično, ker robniki lepo pripomorejo k počasnosti), potem pa sta naju el padro in mala šinjorica zapustila in svojo pot nadaljevala s počasnejšim tempom. Nadaljevala sva sama. Ker sem si zadala, da med tednom odtečem kraji, za vikend pa daljši tek, se mi je zdelo edino prav, da svojo obljubo izpolnim.

In šlo je brez problemov. Ne le to - šlo je odlično. Očitno mi je dodaten dan premora pomagaldo novih moči. Celotna pot je tekla lepo, brez pretirane utrujenosti, razen zadnjega miniklančka na malo manj kot 9 km. Skušala sem izbrati tako pot, ki teče po manj prometnih cestah (le kak kilometer in pol je bil ob cesti z malo bolj pogosto mimovozečimi avtomobili), tako da sva lahko tekla sproščeno.

V dobri uri sva uspela nabrati 10 kilomterov. Da bomo res natančni, nabrala sva 10 kilometrov in pol v 1 uri in 2 minutah in pol. Precej dober rezultat, če primerjam s prvim preizkusom. Povprečen tempo je bil okoli 5:56 min/km, pri čemer je šlo za rahlo odstopanje v razdalji 200 m na 2. kilometru, kar bi lahko dalo malo slabši rezultat (ampak še zmeraj nekje v okviru 6 min/km).
Razen tistega odstopanja (sumim, da je bil za napako kriv Endomondo) sva tekla s konstantnim tempom. Rahel padec je bil le zadnjih 100 m pred zaključkom 9. kilometra (miniklanec).
Mali sopotnik je užival celo pot. Tu in tam mi je malo zagrulil (veselo!), drugače pa se ni kaj dosti oglašal. Sva pa tu in tam dobila malo spodbude in pozitivnih odzivov od ostalih rekreativcev. Vsak nasmeh pomaga, še posebej v zadnji tretjini.

Če bi 4. maja na Wings for life tekla s takim tempom (cca. 6 min/km), bi v uri in pol pretekla 15 km. Kar pa se mi še vseeno zdi malo preoptimistično :). Kakih 12 bo čisto dovolj. Realno gledano.

Žal sem s seboj na tekaški del dneva vzela samo telefon, zato je fotografija slabše kakovosti (ampak še zmeraj ne tako slabe, da se ne bi videlo mojega rdečega obraza :)).
Še kratek (zadihan) videoposnetek:
video

Svojo pot sva zaključila pri mojih starših, kjer sva počakala na najina vandrovca, ki sta šla po svoje.

Tudi zaključili smo športno - z mojim najdražjim sva zamenjala tekmovalna vozila (jaz sem dobila staro kripo, dragi pa modrega dirkača). Kljub temu sem zmagala jaz :).
Še analiza teka do doma:


Skupaj sem danes torej pretekla malce več kot 13 kilometrov. Ni slabo :). Najboljše od vsega skupaj pa je, da sta otroka več kot odlično prenesla celotno izkušnjo.

2 komentarja:

AVI pravi ...

Res je kot pravijo...kjer je volja tam je pot. :D Nadvse vzpodbudno in navdihujoče. Le tako naprej...in srečno!

dAVId

*Urška* pravi ...

Čestitke in le tako naprej.
LP,Urška