torek, 22. april 2014

Tečem z Julijanom (7. del) - prvi uradni tek

Najin sedmi trening je bil oddelan že v soboto, vendar sem pisanje zaradi praznikov preložila na danes. Že pred časom sem se prijavila na tradicionalni velikonočni tek okoli Šmartinskega jezera. Traso poznam in ni najbolj preprosta, je pa lepa in ni daleč od našega doma. Navdahnjena nad dogajanjem preteklega vikenda v Kopru sem se odločila, da celotno 12-kilometrsko traso pretečem z Julijanom in ne sama. Pa še fin trening in preizkus zmožnosti za Wings for Life bo. Potem je bilo samo še treba držati pesti, da bo Julijan zdrav in dovolj dobre volje tisti čas, ko bova tekla.

Sobota je bila tu en-dva-tri. Ker je bilo zaradi praznikov še cel kup drugih opravkov, smo na štartno mesto prispeli šele malo po deseti. Julijan je dobil še zdravilo, medtem pa sem sama tekla po najino štartno številko. Sprva je bilo v planu, da naju mož in Tinkara počakata ob jezeru na prireditvenem prostoru, vendar sta zaradi velike nerazpoloženosti najmlajše in slabega počutja najstarejšega v družini raje odšla domov (za par trenutkov je še mene zamikalo, da bi se kar obrnili vsi skupaj in odšli :)). Moj uradni fotograf nama je tako zrihtal samo tole fotografijo priprave pred štartom.
Logistika spravljanja vozička po najstrmejšem in najbolj drobljivem klancu do štartne ravnine je tako ostala samo na mojih plečih :). Pa nama je le ratalo in 10 minut pred začetkom sva bila pripravljena. Tam sva srečala tudi Julijanovo delovno terapevtko, ki se je prvič (sploh!) udeležila kake tekaške prireditve. (Na žalost je izbrala eno izmed težjih :). Upam, da ji je po teku ostalo še kaj želje za kako udeležbo.) Motivacije in navdušujočih pogledov okoli naju je bilo pa kar precej, tako da ni bilo težko začeti.
Ob 11:00 smo začeli - seveda je treba začeti v klanec. Vrh klanca je bila tudi rampa, ampak sva z Julijanom uspešno prešla pod njo (hvalabogu, da ima voziček nastavljivo višino ročaja). Potem se je pa začelo veselje.
Ena fotografija z uradne spletne strani - tik pred štartom.

Trasa je res kar naporna. Sama sem jo sicer pretekla že večkrat (malce daljšo verzijo s štartom v Vojniku sicer), pa se je tudi meni že kdaj zgodilo, da sem del klancev kdaj prehodila. Tokrat sva bolj ali manj prehodila vse klance, samo začetnega sva deloma pretekla. Ko je šlo navzdol, sva pa divjala (in skušala nadoknaditi izgubljeno). Sem pa že pred časom prebrala (mislim, da v Mravljetovi knjigi), da če si s hojo hitrejši kot s tekom (ali vsaj ne bistveno počasnejši), je bolje, da se odločiš za manj naporno možnost in ohraniš malo energije za naprej. Se čisto strinjam! Že sama hoja in potiskanje vozička sta bila dovolj naporna. Na uradni spletni strani piše, da je 120 višinskih metrov razlike, tako da se je moja gluteus maximus (beri: velika zadnjična mišica) kar lepo natrenirala.

Moj endomondo je na koncu pokazal takole: pretekla sva 11,65 km (uradno 12 km) v 1 uri, 26 minutah in 46 sekundah (uradno 1:24:51 - ampak preden sem jaz ugasnila aplikacijo, sta res pretekli skoraj 2 minuti). Po endomondu naj bi se med samo potjo vzpenjala za 275 m in spuščala za 273. Ne vem, koliko od tega drži, vem pa, da je klancev ogromno :). In to takih, ki jim ni konca, ko se ti že zdi, da bi se že zdavnaj morali končati. Še v ciljno ravnino je vodil klanec. Najin povprečni tempo je bil zaradi hoje bistveno počasnejši kot ponavadi: 7:27 min/km, ampak glede na teren čisto soliden.
 Nihanja so zelo velika, na grafu so sami hribčki in dolinice. Enostavno je zelo težko teči enakomerno, če ne tečeš po ravnem. Po klancu navzdol gre voziček Benecykl kot šus. Na trenutke sem bila prav hvaležna za zelo učinkovito ročno zavoro. Sem si pa vsaj odpočila :).

Amapk končala sva pa le. In to celo ne čisto zadnja! Občutek, ko pritečeš v cilj, potem ko si slabo uro in pol z vsemi možnimi močmi porival ne ravno lahek voziček, je neopisljiv. Za mano so že štirje polmaratoni in nekaj tekov na krajših razdaljah in to z bistveno boljšim časom, ampak s to izkušnjo se ne more primerjati čisto nič. Občutek, da mi je uspelo, da nama je uspelo, je vreden več kot vse ostale izkušnje. V cilj sem pritekla tako presunjena in srečna, da sem zaradi močnih čustev rahlo hiperventilirala :). Sem rabila slabo minuto, da sem spet normalno zadihala. Bilo je neprecenjivo, celotna izkušnja me je res napolnila. In tudi doživljanje celotne poti, navijanje sotekačev in moji "pogovori" z Julijanom sredi najhujših klancev so nekaj, česar do sedaj še nisem doživela.

Najina diploma.
 Julijan je bil izredno priden cel čas najine preizkušnje. Malo me je bilo sicer strah, ker je slabe pol ure pred začetkom prireditve kazalo, da mogoče celo ne bo šlo, ampak se je držal izjemno dobro. Tri minute po prihodu v cilj (tik zatem, ko sem se čisto na kratko raztegnila) se je pa oglasil s svojo sireno, tako da ga je utolažilo šele moje naročje. In še to šele potem, ko sem ga nahranila. Ker sta mož in hči že odšla domov, sva skočila samo še po diplomo, se za par minut usedla, nato pa odšla domov. Sirena žal ni utihnila niti doma, šele po kakih dveh urah se je utrudil (cartanje v naročju je sicer pomagalo za par minut, potem pa spet jok) in zaspal. Sem pa hvaležna, da je bil pripravljen za sodelovanje na najini prvi tekmovalni tekaški preizkušnji.

Mogoče sem si za prvič izbrala malce prezahteven teren. Ampak ne glede na čas sem ponosna na naju. Vsak sobotni kilometer se za naju šteje dvojno :). In če sva zdaj uspela preteč 12 kilometrov, nama jih bo tudi čez slaba dva tedna na Wings for Life v Ljubljani, kjer so ceste bistveno bolj ravne, zagotovo uspelo preteči vsaj toliko, če ne še kakega več.

3 komentarji:

DB pravi ...

Lahko napišem le BRAVO!

Manca* pravi ...

Super sta! In seveda vama bo uspelo! :)

petra. pravi ...

Vsako tvojo objavo preberem z odprtimi usti in se čudim tvoji volji, kondiciji, motivaciji, .. Lahko rečem samo BRAVO Urška in Julijan! :)