nedelja, 13. april 2014

Tečem z Julijanom (5. del) in tekaška nedelja v Istri


Zaspanec je prespal vseh 300 metrov teka.

Včeraj sva z Julijanom odtekla najin peti skupni tek. Žal je bila celotna izkušnja bistveno krajpa, kot sem načrtovala, saj je mali junak začel zelo glasno oporekati (beri: bolestno kričati) po kake 600 metrih teka. Ni preostalo nič drugega, kot da na najprimernejšem mestu zavijeva nazaj proti domu.

Julijan se je očitno "šparal" za današnji tek na istrskem medgeneracijskem teku v Kopru (in očitno skrbel za to, da se mami ne bi preveč naprezala pred polmaratonsko preizkušnjo). Včeraj sva tako odtekla samo 1,44 km in še to s kar nekaj vmesnega ustavljanja in prigovarjanja (z moje strani).



Če je bil včerajšnji trening bolj kilav, je bilo pa zato danes mnogo bolje. Malo pred sedmo uro (ko smo se natovorili in vsaj 2x preverili, ali imamo s sabo najpomembnejše stvari: Julijanovo hrano in zdravila in moje tekaške copate) smo se odpravili od doma in po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli v Koper. Malo po deveti uri smo se mamice otrok s posebnimi potrebami zbrale na kup, da prvič skupno odtečemo (ali odhodimo) tek z našimi malčki. Vzajemnin medgeneracijski tek na istrskem maratonu je precej kratek, saj obsega samo 300 metrov, ampak teh 300 metrov je veliko v očeh nekoga, ki ne more niti hoditi. Vse mamice, ki ste sodelovale, hvala vam za prijetno izkušnjo!

(P.S.: Ana in Timotej - na fotografiji zgoraj levo - sta skupaj odtekla 8,5 km! Če to ni izjemno, pa tudi ne vem, kaj je.)

Drage posebne mame, izjemne ste!
Čakamo na štart

 Julijan je sicer celih 300 metrov prespal, ampak medaljo si je pa vseeno zaslužil :). Na tem teku smo tekli kar z našim običajnim vozičkom, predvsem zaradi dejstva, da sta me morala moja fanta dlje časa čakati, da pretečem svoj polmaraton. Za kaj takega pa je naš Bingo vseeno bolj udoben in praktičen kot tekaški voziček Benecykl.

Prihod v cilj.

Vsak s svojo medaljo.

Po pretečenem medgeneracijskem teku sta moj mož in Julijan ostala v Kopru in od daleč navijala zame, sama pa sem s prijateljico Piko odšla na štartno mesto za polmaratonce v Piranu. Vreme je bilo odlično, tista urica čakanja do štarta ob 12:00 pa je v prijetnem čveku hitro minila.

Ker trasa ni čisto ravninska - je vmes en kar konkreten klanec in še malo rahlejše vzpenjanje na polovici -, sem nekako pričakovala realni čas teka okoli 2 ur in 10 (bolj 15) minut. V celotno tekaško izkupnjo v Istri sem se spustila bolj z željo, da pretečem traso po prelepi pokrajini, kot pa z željo, da odtečem s čimboljšim rezultatom. Poleti smo velik del te trase prehodili, zato sem približno vedela, kaj pričakovati.

Do Fiese je šlo razmeroma gladko, najstrmejši klanec pa sem kljub namenu, da ga v celoti prehodim, delno pretekla. Pot med Fieso in Strunjanom teče po ozki gozdni stezi, zato kaj veliko prehitevanja ni bilo možno. Sem si pa odlično nabrala moči in na asfaltu navzdol lepo pospešila. Večinoma sem prehitevala in ne obratno, zato me je nekje na polovici malo zaskrbelo, da nisem sličajno ubrala prehitrega tempa in me bo to v zadnjem delu polmaratona krepko teplo. Pa kar ni in ni bilo tistega momenta: "Meni se ne da več! Dost mam! Zakaj nisem raje ostala doma?"
Ravno obratno - zadnjih 5 kilometrov od Izole proti Kopru sem namesto upočasnjevanja celo malce bolj pritisnila in prehitela še nekaj soudeležencev.

Ne vem, ali je bil svež morski zrak ali ravno prav oblačno vreme ali navijanje mojih dveh fantov ali pozitivna energija, ki je kar žarela iz sotekačev, ali morda daleč najbolj idealno postavljene vodne postaje od vseh polmaratonov, na katerih sem bila do sedaj ... Karkoli je že bilo, ta polmaraton, moj 4. po vrsti, je bil zame po doživljanju daleč najlepši. To je bil tek, med katerim sem resnično uživala in kjer niti en kilometer ni predstavljal muke, kvečjemu neopisljiv občutek ponosa nad velikansko zmožnostjo mojega telesa. Osebnega rekorda, postavljenega 3 tedne prej v Sežani, nisem podrla in tega niti nisem pričakovala. Nisem pa pričakovala niti tega, da bom 21 kilometrov in še malo pretekla v manj kot dveh urah.

Pa sem ga! :) Uradni rezultati s strani Timinga kažejo, da je moj skupni neto čas znašal natanko 1 uro 59 minut in 5 sekund. Dosegla sem 21. mesto v svoji starostni kategoriji in 119. mesto v skupni kategoriji žensk.

Lahko rečem samo, da sem resnično ponosna nase.

Istrski maraton, se vidimo spet drugo leto!
V cilju.

S prijateljico in sotekačico Piko.

Tule pa še izsek iz Endomondo aplikacije (navedeni čas je par sekund daljši, ker nisem ustavila takoj po prihodu v štart.)

Naj omenim samo še to, da sem prestopila magično mejo 500 pretečenih kilometrov v letošnjem letu. Od 1. januarja do danes sem jih pretekla 520 in tako odkljukala svoj polletni cilj že sredi aprila.

Do teka Wings for Life pa še natanko 3 tedni ...

4 komentarji:

mojchka pravi ...

Bravo, tudi jaz sem ponosna nate :)

Anita pravi ...

Ma Bravo! Brez besed!

Pika pravi ...

Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee :)
Tolk si bla vesela, da si pritekla v štart ;) Pa nisi, ampak v ciiiiiiiiiiljjjjj :)
Hvala, k si me počakala. Res je blo luštn, četudi zame tokrat ni blo tko uživaško. Ma se ne damo!!

petra. pravi ...

Bravo, bravo! Kapo dol!