ponedeljek, 01. april 2013

Razdalje

Naše malo stanovanje danes ne daje občutka, da bi bilo malo. Zapolnjeno. Danes je naše stanovanje ogromno, tako ogromno, da je skoraj prazno.

Polovica naše družinice, moški del pravzaprav, bo ta teden namreč spala drugje, par kilometrov stran - na ORL-oddelku celjske bolnišnice. Julijan je končno dočakal datum svoje operacije tonzil in žrelnice (mandljev, po domače). Po eni strani sem vesela, da bo ta stvar končno za nami, saj se je že ob najmanjši infekciji ali vročini njegovo dihanje slišalo zelo, zelo grozno zaradi oteklih mandljev. Hvalabogu je trenutno tudi zdrav, kar je najpomembneje.
Po drugi strani pa me je strah. Ponovno anestezija, ponovno kupi papirjev, ki jih podpišeš v dobri veri, da boš v tisti veliki večini obravnavanih, kjer gre vse tako, kot mora iti.
Saj vem, gre za rutinsko operacijo, za pogost in nezahteven poseg. Vendar gre tudi za mojega otroka.
In najtežje pri vsem skupaj je, da ne morem biti ob njem ves ta čas. To je edina slaba stran tega, da imaš več kot enega otroka. Nikoli ne moreš biti na več mestih hkrati, z vsakim od njih. (Razen če so varno spravljeni pod tvoje peruti, kot mala piščeta.)

Ne bo sam, z njim bo očka, ampak mene ne bo. Ni prvič, prvič je bil dlje časa brez mene, ko se je rodila Tinkara. Težko je bilo tako meni kot njemu. Še posebej, ker sem imela zaradi obrazne vstave najine hčerkice nenačrtovan carski rez. Tega si vsekakor nisem niti slučajno tako predstavljala! Doma otrok s posebnimi potrebami, potreben vsakega dotika, neskončno srečen, če si se le malce zavrtel z njim v naročju po stanovanju, jaz pa s prepovedjo dvigovanja vsega težjega od moje novorojenčice za en mesec. Cel mesec! In tako sem bila omejena na cartanje svojega fantiča samo v naročju, sede, brez plesanja in skakanja.
In smo preživeli kljub temu :). Z malo prilagoditve, seveda - skrb za našega škrata je prevzel moj mož in zaradi tega sem se vanj zaljubila še malce bolj. Čudovit očka je.


Vendar naši medeni tedni niso dolgo trajali ...Drugič je bil naš fant dlje brez mene en mesec po rojstvu sestrice, ko je zaradi bronhiolitisa ponovno pristal na pediatriji. Tudi tokrat je bil moj mož ob njem, ampak nažalost ne v celoti, ker ga je par dni pred odpustom zdelala viroza. Nekaj najtežjega je bilo takrat pustiti svojega otročiča samega v bolnišnici, otročička, ki je čustveno odvisen od vsake majhne nežnosti in dotika. Otročiča, ki lahko sredi noči dobi epi napad in ne bo nobenega ob njem. Otročiča, ki ga ti najbolje poznaš in veš, kaj ga potolaži in pomiri. Mamino naročje.Vendar ni šlo drugače. Moževa viroza je bila precej hude sorte, sama pa svoje enomesečnice za dlje kot dve uri nisem mogla pustiti same, dojenčki pač zahtevajo svoje. (In naša pobalinka to zahteva takoj.) Hvalabogu za medicinsko osebje, ki nas je zaradi pogostosti obiskov že dobro poznalo in da so bile v tistem času tudi šolske počitnice, da sem lahko vsak dan s seboj peljala eno od svojih sester, da se je s Tinkaro sprehajala nekje v bližini, jaz pa sem se lahko v tem času v miru posvetila našemu bolniku. Včasih sem vmes skočila podojit in potolažit malo štruco, potem pa nazaj gor v drugo nadstropje k velikemu bratcu. Očitno se je stricu Murphyju potem naveličalo poigravati z nami in je odšel naprej, saj je bil po dveh nočeh samote Julijan dovolj dober, da smo dobili odpustnico in je lahko odšel z nami domov.

In zdaj ponovno brez svojih dveh moških. Upam, da bosta hitro doma. In komaj čakam, da ju jutri vidim.
Rada vaju imam. In če bi Tinkara znala govoriti, bi povedala isto.

Dotikaš se me. Od daleč.



________________
Čisto mimogrede, to je tudi moja 100. objava. Hvala vsem, ki me spremljate.

3 komentarji:

Gourmet forever pravi ...

Res je težko pustiti otroka samega, in to, ko te najbolj rabi. Hvala bogu za zlate atije;-) naj Julijan hitro okreva. Čestitke za okroglo objavo;-)

mtka uri pravi ...

ze zjutraj sem prebrala tvojo stotko (cestitke), a se mi je ze tako zelo mudilo v sluzbo, da nisem mogla zazelet 'vsedobro'. sem mislila na vas. upam, da ste vsi ok. sladkih objemov vam zelim. uri

Pika pravi ...

Objem bejb! Res sem vesela, da sem te spoznala.