sobota, 22. junij 2013

Začetek aktivnega poletja

Do svojih študijskih let sem se teku skušala v širokem loku izogniti. Če se je le dalo, sem bežala proč od njega. Potem pa je prišel študij ... In študentski časi so mi pripeljali tudi mojega (zdaj že, takrat pa še ne) moža.

Ker je moj dragi rad tekel, sama pa sem kot sveža zaljubljenka želela čimveč časa preživeti ob njem, sem začela (počaaaaaasi) teči tudi jaz. Vendar je tek kljub trudu in odlični motivaciji zame ostajal predvsem mučenje ... Dokler mi pod roke ni prišla tale knjiga: Tek za začetnike (s 13-tedenskim programom teka). Začela sem čisto od začetka - minuta hoje, dve minuti teka. In počasi sta se moja kondicija in moč večali.
Ko smo se iz Ljubljane preselili na Štajersko, sem po večmesečnem premoru (zaradi nosečnosti in Julijanovega rojstva) začela počasi spet teč. Namesto ravnega terena sem se odločila spopasti z malo bolj razgibanim in kaj kmalu mi ni več prestavljal groznega bav-bava, kot bi mi čisto na začetku moje tekaške kariere.
Poleg terena se je spremenilo še nekaj - moj odnos do teka. Iz čiste rekreacije in občutka, da moram nekaj narediti za svoje telo, je tek vse bolj postajal nuja. Tista ura je zame pomenila čisti odklop od skrbi in obveznosti. Ura teka je postala ura zame.

Z letošnjo pomladjo sem se odločila, da se bom poskušala udeležiti kake tekaške prireditve. Prvi je bil na seznamu DM-ov tek za ženske, kjer sem nameravala teč s skupinico mamic, ki so prav tako rodile septembra lani. Ker pa planeti ravno niso bili v tekaški konstelaciji, sem bila tisti dan na Koroškem na eni še boljši zadevi - poroki moževega brata.

Hvalabogu je sezona tekaških prireditev v polnem zamahu, zato težave z izbiro ni bilo. Prejšnjo nedeljo sem tako prestala svoj ognjeni tekaški krst na Teku ob dravi in za svojo prvo uradno "petko" sem dobila celo medaljo (dobili smo jo vsi udeleženci ;)). Zadovoljna sem bila tudi s časom (manj kot pol ure).

Včeraj sem se pa odločila poskusiti z desetko (oz. 10,5 km - četrtmaraton). Glede na to, da Maraton državnosti prirejajo v Celju, bi bilo škoda, če se ga ne bi udeležila. Trasa je bila čudovita - do Šmartinskega jezera (samo asfalt bi zamenjala za makadam), vreme sicer kanček prevroče, a kljub temu zdržljivo.
 In mi je uspelo ...

Počasi se bom začela pripravljati tudi na svoj prvi polmaraton. Če mi je uspelo že do desetke, bo zagotovo šlo še enkrat toliko. Do Ljubljanskega maratona je pa še par mesecev časa ...

Vmesne priprave bojo pa za mojo sprostitev in uživanje.

5 komentarjev:

Sara Rupnik Mihelčič pravi ...

Pohvale vredno! Super si!

mojcej akvarijska pravi ...

Čestitke!
Se vidimo v Ljubljani :-)

Pika pravi ...

Mater, zdej morm začet pa resno trenirat ;)

;) Super si, BRAVO!!!

Lucija pravi ...

Urša, tvoj blog itak cel čas pridno berem, ampak tokrat se ti moram oglasit, ker si me spodbudila, da sem končno obula teniske in po programu iz povezave začela tečt! Prvi teden je za mano, počutim se super in.. hvala :) Res je hecno, kako nikol ne veš, kaj (ali kdo) te bo pripravlo do nečesa prej tako nepredstavljivega :)

Urska G. pravi ...

Joj, sem prav počaščena, da sem lahko komu za motivacijo :). In se strinjam, včasih je potrebna samo malenkost, pa se gora premakne :).