petek, 24. maj 2013

Dnevni center

Prejšnji teden, natančno en dan pred Julijaniovim rostnim dnem, so imeli v dnevnem centru, kamor hodi med tednom, dan odprtih vrat.

Julijan je namreč vključen v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, natančneje v njihovo enoto v Celju na Trubarjevi, ki je sicer namenjena šolskim otrokom (do 26 let starosti), vendar imajo z našim pobalinom vred par predšolskih izjem.

Dnevni center se nahaja v svetli nizki stavbi, prostorni in topli. Vedno, ko stopim vanjo, sem prežeta s pozitivno energijo. Kolektiv, ki dela v tej enoti, je čudovit - tako dober, da jim brez skrbi in slabe vesti prepustim svojega sinka v varstvo za par ur. Prav občudujem jih, da so po vsakodnevnem večurnem varstvu in skrbi za 13 otrok, ki so vsi nesamostojni (s takšnimi in drugačnimi problemi), še vedno polni energije in dobre volje.

Vhod in Julijanova omarica v garderobi
Kar težko sem se odločila, da za Julijana poiščem varstvo. Bila sva neločljiva celi dve leti in pol in že misel na to, da bi bil kje drugje kot ob meni, me je navdajala s strahom. Saj sem vendar jaz edina, ki ga res pozna! Edina, ki točno ve, kaj rabi, edina, pri kateri se hitro pomiri ... Ampak ko sva izvedela, da bo naš fant dobil družbo, je bilo treba začeti razmišljati drugače. Zdaj me ne bo potreboval le Julijan, potrebovalo me bo tudi tisto malo bitje, ki še raste v trebuščku.

Hodnik, kjer visijo fotografije otrok in dogodkov
Pozanimala sva se glede opcij, ki so na voljo otrokom s posebnimi potrebami v Celju. Vedela sem, da obstaja razvojni vrtec, za CUDV pa še nisem slišala (poznala sem sicer njihovo matično enoto na Dobrni). Po nasvetu takratne fizioterapevtke in delovne terapevtke sva se odločila še za ogled dnevnega centra. Čeprav sva bila predtem precej jasno odločena, da bova dala Julijana v razvojni oddelek vrtca, se je po enem samem ogledu stavbe na Trubarjevi najina odločitev v hipu spremenila. Ne le zaradi vseh aktivnosti, ki jih ponujajo (fizioterapija dvakrat tedensko, delovna terapevtka je vsak dan z njimi ...), ampak tudi (in morda predvsem) zaradi samega vzdušja. Tudi razvojni vrtec nama je bil všeč, ampak dnevni center je bila ljubezen na prvi pogled. Vedela sem, da bo tukaj mojemu otroku dobro.

Dnevni prostor
Ko sva se odločila, je bilo potrebno ukrepati hitro. Povprečni čas za pridobitev vloge za usmeritev otrok s posebnimi potrebami je okoli pol leta, nam se je pa že precej mudilo, saj se nam je septembra napovedal nov član. Vlogo sva urejala na enoti ministrstva za šolstvo, potrebni so bili vsi pomembnejši izvidi, ki so kasneje šli v pregled strokovni komisiji (midva sva se odločila za komisijo na URI Soča, ker smo bili tam že obravnavani, možno je tudi preko Pediatrične klinike). Potem nam je ostalo samo še čakanje in stiskanje pesti, da dobimo odgovor pravočasno. Oddala sva aprila, pozitivno rešena vloga je prišla v začetku septembra. Ravno pravi čas. Julijan je par dni pred rojstvom sestrice dobil svoje mesto. Ne bi se moglo bolje izteči.

Prostor za počivanje in soba s fizioterapevtskimi pripomočki
In če me je prve dni še stiskalo v prsih, ko sem ga zjutraj pustila tam in ga čez par ur prišla iskat, sem s prihodom naše deklice in nenačtrovanim carskim rezom ugotovila, da je bila to najboljša možna odločitev za našo družino. Julijan je vso kvalitetno oskrbo in nego dobil v varstvu, sama pa sem se zaradi tega tudi precej lažje posvetila novorojenki.

Naš fant je zdaj v dnevnem centru že par mesecev. Njegove "varuhinje" ga zelo dobro poznajo, vedo, kaj ima rad in kdaj se bo pritoževal, če mu kaj ne ustreza. Obvladajo dajanje zdravil, hranjenje po gastrostomi, tudi mikroklizmo izvedejo, če je sila in je naš fantič predolgo zaprt. Obvladajo pa tudi objeme in dotike, ki našega fanta pomirijo in razveselijo. Vsakič znova me presenetijo, kako inovativno vključujejo naše otroke v razne aktivnosti. Za materinski dan so nas recimo razveselile s fotografijami naših otrok, ki smo jih dobile v prelepih okvirčkih, okrašenih s prstnimi odtisi naših sončkov.
Mavrica, narejena iz odtisov rok (Julijanovi so vijolični čisto spodaj na sredini)
Priprave na glas(be)no predstavo

Enkrat na leto ima dnevni center tudi dan odprtih vrat - takrat je odprt za vse, ki si želijo od blizu pogledati, kako pozitivno vzdušje se vije tukaj. In ta dan je zmeraj okoli Julijanovega rojstnega dneva :). Letos so pripravili glasbeno predstavo za starše, kjer so z igranjem na inštrumente (bobne, triangel, citre ...) - z glasbenega vidika popolnoma neprofesionalno, z vidika starša pa kot mojstrski virtuozi - popestrili dan. Naš Julijan je sicer celotno predstavo prespal in je na svoje bobne (z vzgojiteljičino pomočjo, seveda) igral kar v sanjah. Prišla sta ga gledat tudi njegov dedi in sestrica.



Cartanje


Naš speči junak

Julijanovi dopoldnevi so zdaj kakovostno zapolnjeni, popoldne pa smo družina kot vsaka druga. Le mogoče malo bolj posebna.

In hvaležna sem, da sem sedaj mogoče lahko malo bolj mami in malo manj negovalka/fizioterapevtka/delovna terapevtka/zdravstvena delavka ...

Buden, ko je že vsega konec :)

"Mamiii, k tebi hočem!"

 Srečna sem, ker vem in vidim, da se tudi naš fant tukaj dobro počuti. In to je najbolj pomembno. Drage "vzgojiteljice" (ste še mnogo več kot samo to), hvala ker me nadomeščate ob dopoldnevih.

2 komentarja:

mojchka pravi ...

Zelo dobro vem, kako je tudi za mamo in očeta pomembno, da se otrok dobro počuti v šoli/vrtcu/zavodu.
S kakšnim cmokom v grlu sem hodila prej v službo, ko je naš Luka vsako jutri z muko šel v šolo.
Odkar pa obiskuje šolo s prilagojenim programom in komaj čaka konce tedna, da bo spet videl sošolce in prijatelje in vse učiteljice in učitelje... smo vsi veliko veliko bolj srečni.
Vesela sem zate, da ste Julijanu našli tako prijetno zavetje..

Urska G. pravi ...

To se pa popolnoma strinjam s tabo. Moja sestrična je prav tako otrok s posebnimi potrebami. Do šole je bila vključena v normalni program vrtca, nato pa so jo vpisali v šolo s prilagojenim programom. Naravnost vzcvetela je, postala precej bolj odprta in komunikativna. Včasih s tem, da svojim otrokom želimo vse najboljše in jih forsiramo v nekaj, čemur niso dorasli, naredimo prej slabše ... Najpomembnejše je, da je otrok srečen, šele potem se lahko razvija naprej.