ponedeljek, 02. julij 2018

Mit trpeče matere

Osem let. Več kot osem let sem že mama. In rada sem mama, čeprav imam ves čas občutek, da vse delam popolnoma narobe. Večji so otroci, močnejši je ta občutek. Na nek način je to logično, saj skupaj s telesom raste in se oblikuje tudi otrokova osebnost, postajajo samostojnejši in korak za korakom se tisto eno, v kar sta bila na začetku združena mati in otrok, deli v dve ločeni celici.

Pred nekaj dnevi sem naletela na (spet odlično) kolumno Mihe Mazzinija: Usoda slovenske matere, v kateri omenja točno to - nesposobnost ločevanja materinega ega od ega otrok. Ko otroci odidejo, od mame dostikrat ne ostane kaj veliko, vsaj ne veliko njej lastnega.

Čeprav je ta pojav vsesplošen, bi si upala trditi, da je pri mamah otrok s posebnimi potrebami še precej pogostejši. Na nek način je to logično in opravičjivo. Naši otroci pač ne bodo nikoli čisto samostojni in dostikrat smo me edina ali pa vsaj najbolj glasna vez s svetom. V naših primerih se z lahkoto zgodi, da življenje otroka postane naše življenje. Tanka meja med našim in njihovim jazom izginja, ker je njihov glas tako tih, da bi brez nas za zmeraj ostal preslišan. Ne zavedamo pa se, da obenem tud naš lastni jaz izgublja na svoji jakosti in se staplja v eno z našim posebnim otrokom. Vse naše želje, vse naše potrebe, vsi naši vdihi vse prehitro postanejo njihovi. In obratno. Cilj našega življenja postane dobrobit našega otroka - ne glede na to, kaj to pomeni za nas same.

Morda bom zvenela sebično, a to nisem jaz. Svoje otroke imam neskončno rada in zanje bi naredila marsikaj, ne bi pa zanikala same sebe. Ne želim, da si me zapomnijo le po tem, da sem bila (kot je Mazzini dobro zapisal) MAMA (od - do). Resnici na ljubo, biti mama je poklic, precej zahteven poklic, če smo natančnejši, in urnik je ubijalski, da o zahtevah sploh ne govorim. Čeprav smo se mame v večini z veseljem odločile zanj, dostikrat nismo vedele, kaj vse "podpisujemo". Verjetno pa nobena od nas ni imela v mislih, da bo dostikrat odrinila svojo identiteto na stran, ko je prvič božala svoj rastoči nosečniški trebuh.

Nekaj let nazaj, ko je bil Julijan še edini otrok, sem bila tudi sama "samo" mama. Ves moj fokus je bil usmerjen v otroka in v to, da skušam svoje poslanstvo čimbolje ali vsaj čimbolj zavzeto opraviti. Študij sem dala na stran, družbe nisem imela veliko (razen medicinskih sester, zdravnice, fizioterapevtke in delovne terapevtke), "prosti" čas pa je bil namenjen le kratkotrajnemu odklopu od skrbi in tegob (v tem obdobju sem pregledala ničkoliko serij in zmetala stran kupe denarja za ženske revije z instant članki). Čeprav bi se morda zdelo drugače, takrat nisem bila nič boljša mama kot zdaj, ko več svojega časa namenjam tudi drugim stvarem, ki niso nujno povezane z otroki. Sem pa bila s to vlogo bolj obremenjena. Prepričana sem bila, da sem jaz edina, ki res lahko poskrbi za svojega posebnega otroka, morda bi se malce lahko temu približal moj mož, nato pa se je že končalo. Julijan je bil 24 ur na dan z mano in odvisnost od bližine drug drugega je bila vzajemna.

Prišla je (načrtovana) druga nosečnost. V pogovoru s psihologinjo na Soči, ko sva za nosečnost še zmeraj vedela samo z možem, smo na kratko omenili tudi različne opcije varstva in čisto vse so se mi zdele odbijajoče. Kako naj zaupam svojega posebnega otroka drugim, kako naj ga dam za nekaj ur na dan v varstvo nekim tretjim osebam, če pa tega ne zaupam niti svoji družini in družini svojega moža? Skrbeti za otroka je moja skrb, izključno moja. Saj je vendar jasno, da NIHČE na tem svetu ne opravlja te naloge tako dobro kot jaz sama. Bom sploh dobra mama, če ga zaupam drugim?

Vendar pa se je z drugo nosečnostjo nekaj začelo luščiti z mene. Ščit zaščitniške matere, ki sem si ga nadela, ker je bil moj otrok tako zelo ranljiv in ker mi je bila odvzeta možnost čisto navadnega, običajnega materinstva, je počasi izgubljal svojo funkcijo. Takrat se tega nisem zavedala, ampak zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem postopoma spuščala v svoj svet vse več zunanjega sveta. V kraju, kjer smo živeli, sem se vključila v vokalno skupino, začela sem ponovno pisati blog, v zadnji tretjini nosečnosti sem kupila svoj prvi fotoaparat in nekaj dni pred rojstvom nove članice vključila svojega sina v dnevni center. In veste kaj?

Svet se ni podrl.

Moj sin ni bil nič manj ljubljen in ni kazal nobenega nezadovoljstva zaradi novih ljudi v svojem življenju.


Biti požrtvovalna mama je mojem primeru pomenilo, da sem stagnirala na vseh področjih svojega življenja, vključno z vlogo matere. Šele ko sem breme požrtvovalnega materinstva odložila, sem lahko zadihala s polnimi pljuči. Na svojo situacijo sem začela gledati z drugih, drugačnih zornih kotov, z vidika aktivnega udeleženca, ne z vidika žrtve, in ker sem si dovolila distanco, je vse skupaj postajalo lažje, manj vnaprej določeno. Ko sem dopustila svojim željam, da pridejo na plano, in sem jih tudi začela uresničevati, sem dejansko dobila možnost, da vsaj delno spremenim smer življenja, ki se je zdela dokončna. Ker sem bila manj obremenjena, sem postajala tudi boljša mama.

To ne pomeni, da sem zdaj neskončno boljša mama kot takrat, ko se je ves moj svet vrtel le okoli mojega otroka. Prav tako ne trdim, da je moja odločitev edina pravilna. Prepričana sem, da je med nami zagotovo tudi kakšna, ki svoje življenjsko poslanstvo najde izključno v materinstvu, ampak jaz nisem iz tega testa. Biti mama je le del tega, kar sem.

Največ, kar lahko daš kot mati, ni to, da se v skrbi za svojega otroka izmozgaš do konca, da žrtvuješ svoj čas, čustva, lastno zadovoljstvo v zameno za večno zadovoljstvo otroka in da ves čas namenjaš obremenjevanju s stvarmi, ki jih ne moreš spremeniti.

Največji smoter življenja ni zanikanje svojih želja, potreb in identitete, da dosežeš zadovoljstvo nekoga drugega. Res lahko daš sebe vso, če si se prej oklestila najpomembnejšega, kar te je gradilo?

Mit, da je najboljša mama tista, ki najbolj trpi, je le mit, nič več.
  
Kar ti počneš danes, bodo zelo verjetno nekoč počeli tudi tvoji otroci.

Največ, kar jim lahko daš, je, da dovoliš sami sebi biti ti. Če se odpreš tistemu, kar žari v tebi, in to deliš z drugimi, bo svet postal boljši. Ustvarjaj, piši, riši, vrtnari, telovadi, raziskuj ... Počni stvari, ob katerih ti igra srce. Ljubezen je dajanje, v to sem prepričana, a najprej moraš dati nekaj te ljubezni sebi, da jo lahko daš tudi drugim.


Nočem biti podoba trpeče matere. Ker to nisem in ker to ne bom le zaradi dejstva, da sem mama otroka s posebnimi potrebami. Uživam kot mama, obenem pa uživam tudi kot žena, kot fotografinja, kot ustvarjalka, kot pevka, kot mnogo drugih vznemirljivih stvari, ki me še čakajo. Moji otroci ne bodo imeli mame iz Cankarjevega romana - ko bodo znali in bodo lahko, bodo skodelice kave kuhali kar sami; vedela bom, da sem jih dobro vzgojila, ko bodo kakšno viška naredili še zame.

5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Urška, hvala za tale zapis. Sama sem z bolj ali manj svežim prvorojencem še vedno v fazi MAME (od - do). Me čaka še veliko dela na sebi.
Srečno na tvoji poti še naprej!

Larisa K pravi ...

Še en vrhunski zapis.
Hvala za "miselno hrano" in občudujoč poklon!

Anonimni pravi ...

Čudovito napisano. Za zamislit.

Sabina pravi ...

Urška, krasno. Odkrito. In pogumno.
Prav posebna mami si.
Praznuj.

Anonimni pravi ...

Čudovita oseba si Urška. Še naprej izpolnjuj svoje srčne želje. Objeeem