sreda, 09. maj 2018

Draga ženskost, kje si? Kam si šla?

Ne vem, kako se počutite ve, drage moje bralke, ampak jaz se včasih (ali večinoma) počutim kot nezanimiva, zdogločasena gospodinja iz predmestja. Pa ne ena izmed tistih čudovitih ženskic iz znane nanizanke, temveč tista, ki nosi lase zmeraj spete v čop, nosi kavbojke in allstarke in ne pozna razlike med pudrom in fundacijo. Fondacijo? Podlago? (Res nimam pojma.)

Ne gre za to, da ne bi želela biti ženska. Kdor si drzne priti v bližino moje prenatrpane omare, bo hitro ugotovil, da poka po šivih od samih zanimivih, lepih, ženstvenih kosov. Žalostna resnica pa je, da ti kosi dobijo priložnost mogoče enkrat (ali če imajo srečo, dvakrat) na leto ob posebnih dogodkih. Pravzaprav je teh dogodkov tako malo, da nekaj kosov svoje možnosti nošenja sploh še ni preizkusilo, le nabirajo se in dodajam jim nove in nove, ki so mi bili v trgovini tako zelo všeč.

V preteklih dnevih sem precej razmišljala o tem, kako bi bilo potrebno včasih stopiti iz cone udobja. Moja cona udobja so sprane, a udobne kavbojke, preprosta majica in allstarke. Izven te cone so vse luštne ženstvene stvari, ki jih imam tako rada, a sem enostavno premalo pogumna, da bi jih nosila vsak dan.

Zakaj?

Glasek v meni ob jutrih, ko stojim pred omare in se odločam, ali bi pa morda danes res oblekla tisto obleko, ki sem jo kupila že mesece nazaj, nenehno prišepetava:
"Mama si. Tri otroke imaš, za božjo voljo, le zakaj bi nosila nežne, frfotajoče oblekice ali zapeljiva krila in - bog ne daj! - petke."
"Se sploh zavedaš, kako hitro se vse to umaže?"
"Petke? Ti to resno? Za to, da pelješ otroke v vrtec, greš na kavo in v trgovino, potem pa nazaj domov?"
"Koga bi sploh rada impresionirala z vsem tem? Kaj bi sploh rada dosegla?"

Ne vem.

Rada bi se počutila spet ženstveno in zapeljivo. Kar tako, zase, brez nekega očitnega razloga.

Pri dvaindvajsetih sem prvič postala mama in neskončno sem hvaležna za to vlogo, eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšo v življenju. Ampak na trenutke se mi zdi, da je ta vloga dobesedno zradirala večino ostalih vlog, predvsem tisto, ki sem jo prej rojstvom Julijana komaj začela okušati: vlogo ženske. Mlade (čeprav sem stara že 30, se še nimam za staro), samozavestne, zadovoljne ženske, ki se dobro počuti v svoji koži.

Zato sem s sabo sklenila dogovor. Vrnila si bom ženskost.

Pet dni bom vsak dan zapored nosila obleko in čevlje s peto, četudi samo za to, da odpeljem otroke v vrtec in grem nazaj po njih. V svoja udobna oblačila se bom preoblekla šele popoldne, ko bodo otroci doma. Če bo čas dopuščal, si bom morda kak dan nanesla še maskaro in šminko.

Ko tole pišem, se mi zdi prav banalno. Kaj bodo cunje sploh lahko spremenile? Je res obleka tista, ki spremeni človeka? Verjetno ne, ampak za spremembo sem pripravljena vsaj poskusiti.


Poročam čez pet dni. Upam.

Zdaj pa šibam izbirat današnji outfil.

P. S.: Moje vsakodnevne izbire boste lahko spremljali na storyjih na IG profilu @ugolob.



4 komentarji:

Anonimni pravi ...

You go girl!

Manca pravi ...

Podpiram, zelo! :)

n pravi ...

Urška, trenutno sem v isti situaciji: na porodniški in ne spravim se niti v kavbojke, tako da ti look jeansa z allstarkami prav zavidam. Cele dneve v trenerki in bombažni majici. In ko se 1x/teden zrihtam, sem v kavbojkah :s
sem že razmišljala, da bi se začela oblačiti v moje lepe oblekice (sploh glede na letni čas, je čas res primeren), pa še nisem zbrala poguma! Res žalostno, da hranimo obleke za boljše priložnosti, in jih nosimo mogoče nekajkrat v življenju, namesto, da bi si z njimi pri vsakdanjih opravilih dali poseben občutek. Komaj čakam tvoje objave čez 5 dni. Do takrat pa zbiram pogum za podoben izziv! :-*

Riba pravi ...

To je bila ena boljših stvari, ko sem šla nazaj v službo - da sem še v čem drugem kot kavbojkah. Trenirke že nasploh bolj malo nosim, tudi med porodniško jih nisem, sploh pa ne za na sprehod v mesto, ampak sem vse prilagajala dojenju in njegovi dostopnosti - poletne oblekco so tako odpadle na celi črti, dokler ni dojenja povsem zamenjala gosta hrana nekje na polovici poletja.
Obleka res da ne naredi človeka, mu pa pomaga, da se včasih bolje počuti - in predvsem da se počuti še kaj drugega kot mamica. :)