Zgodba o lončkih

Mama sem že skoraj osem let. V to čudovito, polno in obenem tudi naporno obdobje življenja sem padla na sredini svoje študijske poti - torej nekje v času, ko so se moje predstave o poklicnem in nasploh prihodnjem času šele izoblikovale. Takrat sem bila še precej z glavo v oblakih, kot mnogi drugi sošolci na komparativistiki in slovenistiki sem tudi jaz sanjala o delu v kakem uredništvu ali morda celo vizualizirala sebe ob pisanju avtogramov v svoje premnoge izdane (in uspešne, kajpak!) knjige.

Potem je sledila resničnost, ki se je takrat bolj kot vse drugo zdela kot nek domišljijski izsek iz sanj. Postala sem mama. Še več, postala sem mama otroka s posebnimi potrebami. Nič več sanj o bleščeči karieri (ki me tako ali tako najverjetneje ne bi čakala), nič več študijskih presežkov, nič več visokoletečih ciljev. Moje največje življenjsko delo je naenkrat postal moj prvorojenec. Obseg dela se je v kasnejših letih potrojil, kakršnekoli ambicije, povezane s študijem in delom, pa so stopile v ozadje. Kdo ve, morda bi bila danes izjemno uspešna in dobro plačana literarna komparativistka (prva take vrste!), če se življenje ne bi odvilo v svojo smer.

Študij sem zaključila bolj zaradi tega, ker ga je bilo treba, drugače bi se lahko obrisala pod nosom za svojo 7. stopnjo izobrazbe, ki mi - razen ponosa, da sem zaključila, kar sem začela - niti ne koristi kaj dosti v vsakdanjem življenju. Toda takrat, ko sem je rodil najin prvorojenec in se je ves zunanji svet izklopil, še nisem vedela, da je biti mama sicer čudovita stvar, vendar pa ne bo dovolj, da bi z njo zapolnila vse kotičke hrepenenja in izkoristila vso ustvarjalno energija, ki jo nosim v sebi.

Nekje vmes sem po spletu naključij našla fotografijo, način, da nekaj povem brez besed. Zanimivo, ne? Celotno študijsko obdobje sem posvetila besedam, stavkom in povedim, na koncu pa sem svojo strast našla nekje, kjer vse to sploh ni potrebno. To ne pomeni, da je so šla vsa leta študija v nič - še zmeraj mi tu in tam kakšno slovnično pravilo pride prav. Vsekakor pa lahko izluščim le eno - ni nujno, da boš to, kar počneš v nekem obdobju svojega življenja, počel tudi celo življenje. Razen materinstva. Ko postaneš mama, ostaneš mama. Če se ne zacementiramo preveč v svojih prepričanjih in dopustimo, da nas tok življenja včasih odnese malce po svoje, se lahko znajdemo na čudovitih krajih ali v izpopolnjujočih življenjskih vlogah, ki jih nismo pričakovali.

Nisem edina. Je pa res, da je morda to v mojih genih. Sestra, ki prav tako kot jaz ni šla ravno po standardni poti šolanja in zaposlitve v stroki, je po končanem študiju prve stopnje oprtala nahrbtnik na rame in v pol leta prepotovala skoraj pol sveta. Potem je zaključila drugo stopnjo in šla s svojim partnerjem za eno leto v državo, ki je skoraj zagotovo med najbolj oddaljenimi od Slovenije. Z Nove Zelandije sta poleg vseh izkušenj, ljubezni do potovanj in čudovitih spominov prinesla še nekaj - poslovno idejo, ki ni imela nobene veze z njuno izobrazbo, je pa zato v sebi skrivala vse tisto, kar jima je pomenilo največ: strast do popotniškega načina življenja. Z občudovanjem sem ju gledala, kako jima je v le nekaj mesecih in kljub ogromno preprekam, ki jih verjetno pozna vsak podjetnik, uspelo iz čiste ničle postaviti na noge Nest campers, podjetje za najem bivalnikov. Občudovanje je morda celo premil izraz, pravzaprav je vse to, kar sta uspela postaviti v tako kratkem času, strahospoštovanja vredno.

Pred nekaj meseci je moja podjetna in v vseh pogledih aktivna sestra prišla do luštne ideje. Zimski meseci so namreč za podjetja z bivalniki bolj ali manj obdobje hiberniranja, kar pa pri nekom s takim karakterjem, kot ga ima Nina, težko pride v poštev (verjetno je zdaj že jasno, da še nima otrok 😊). Izkušnji potovanja z bivalnikom je želela dodati kar največ in med idejami so se znašli tudi emajlirani lončki, ki bi bili uporabni tako na gorilniku v bivalniku kot tudi nad taborniškim ognjem, če bi bilo to potrebno.

K meni se je oglasila na kavo, ki jo obe vsakodnevno lokava v hektolitrih, in mimogrede sem ji pofotografirala tistih nekaj lončkov, ki jih je želela dodati k standardni opremi bivalnika. Tisti čvek je kmalu prerasel v nekaj zaporednih klepetov in v množico idej, kako bi se lahko začelo nekaj zares posebnega.

In tako se je začela zgodba o Cuckoo cups, emajliranih lončkih slovenske izdelave. Moj prispevek pri tej zgodbi je sicer bolj simbolne in prostovoljne narave, večinoma skrbim za njihove preobleke in fotodokumentacijo, gonilna sila, ki se ukvarja z vsemi birokratskimi, spletnimi, tržnimi in mnogimi ostalimi stvarmi, pa je Nina.

Hvaležna sem, da ji lahko pomagam pri ustvarjanju te zgodbe. Ne le zato, ker vem, da gre za nekaj res simpatičnega in uporabnega, kar je narejeno v Sloveniji in z mislijo na prihodnost planeta, ne le zaradi vseh navdušenih odzivov tistih, ki najine lončke že uporabljajo, in tudi ne le zato, ker Cuckoo cups ustvarjava skupaj. Hvaležna sem, ker vem, da sem s to zgodbo pridobila nove veščine, pobrisala prah s tistih že skoraj pozabljenih in odkrila nove delčke same sebe, ki jih prej sploh nisem poznala.

Pa tudi moja zbirka lončkov za kavo se je znatno povečala.

P. S.: Objava vsekakor ni plačana 😉.