Posebni otroci se rodijo čisto navadnim staršem

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem ob preprostem pogovoru, ki se je dotikal tudi tematike malce drugačnega materinstva, slišala besede: "Ne vem, če bi jaz to zmogla."

Bi zmogla, verjemi.

Morda se ti zdi, ko me gledaš, da sem nekakšna superženska, "wonderwoman", ampak veš, kaj? Nisem. Nič nadčloveškega ni v meni, moje roke ne delajo čudežev in sem daleč od kakršne koli svetnice.

Zdi se ti, da sem močna. Ampak moč ni nekaj, s čimer se rodimo. Moč je tisto, kar raste skupaj z nami ob vseh težavah, ki jih prebrodimo.

Morda si kje slišala ali prebrala, da se posebni otroci rodijo posebnim staršem. Sama to pogosto slišim - večkrat, kot bi si želela. In z gotovostjo lahko zatrdim, da to ni res. Sama nisem bila popolnoma nič posebnega vse do trenutka, ko je v moje življenje vstopil on, moj prvojenec. In še zdaj - če bi odstranila vse, kar je prišlo z Julijanom, vse svoje razmišljanje, ki se je začelo razvijati z njegovim rojstvom, če bi izbrisala svoj pogled na svet, svoja občutja, ki so rasla skupaj z njim - če bi odstranila vse to, ne bi ostalo kaj dosti od prav posebne mame. Če sem kot mama drugačna, to nisem zaradi svojih vzgojnih metod ali poklicne uspešnosti ali fantastičnega videza ... V ničemer od tega ne izstopam. Če sem kot mama drugačna, sem to samo zaradi njega.

Posebni otroci se ne rodijo posebnim staršem. Posebni otroci se rodijo čisto navadnim staršem. In oni so tisti, ki starše naredijo posebne. 

Vem, da bi zmogla, čeprav si tega ne moreš predstavljati.

Ko me gledaš, v tvojih očeh vidim strah pred tem, česar ne poznaš. Moj svet ti je popolnoma tuj, svetlobna leta daleč je od tega, kar si predstavljaš ob besedi družina. Vem, da se ti zdi, da bi se tvoj svet popolnoma porušil, če bi se ti zgodilo to, kar se je zgodilo meni.

In na nek način imaš prav. Sveta, kot sem ga poznala prej, zame ni več. Ideje o materinstvu, ki sem jih imela nekoč, so se razblinile v prah tisto sekundo, ko sem iz zdravnikovih ust slišala besede: "Gospa, z vašim otrokom ni vse tako, kot bi moralo biti." Moj tedanji svet se je sesul v prah. Ne obstaja več. Ampak na ostankih tega sveta je zrasel nov, drugačen, poseben. Skupaj z njim sem rasla tudi jaz. Prav posebna mama.

Vem, da bi zmogla tudi ti.

Ko me gledaš, v tvojih očeh čutim strahospoštovanje. V nobeni od tvojih predstav ni otroka, ki bi bil obsojen na voziček ali hranjenje po gastrostomi. Vidiš me, kako mirim svojega sina, ko joče zaradi spazmov, ali kako se pogovarjam z njim, čeprav ne odgovarja nazaj. Čutim tvoje nelagodje, ko vidiš, kaj posebno starševstvo prinaša s tabo. Zdi se ti nepredstavljivo, da bi se po čarobnem devetmesečnem pričakovanju v tvojih rokah znašlo dete, ki bi v mnogo pogledih ostalo dete do konca svojega življenja.


Toda nepredstavljivo se ti zdi le zato, ker to ni tvoj otrok.

Če bi bil tvoj otrok, bi to zmogla tudi ti.

Verjemi.

Tudi jaz sem.