Vmes

Poletje je en tak čuden čas - čas, ko je vse nekaj vmes, ko se pisanje seminarske naloge zavleče v neskončnost, ko sta otroka malo več doma in ko gremo skupaj na dopust. In očitno tudi čas, ko zastane tudi moja pisateljska žilica ;). Še dobro, da je moj zvesti spremljevalec fotoaparat z mano kar precej časa, da ostane vsaj nekaj za spomin.

Je pa res, da sem in še bom nekaj tega poletja in zgodnje jeseni namenila zame zelo pomembnemu projektu (več na moji dokaj novi spletni strani Prav posebno, vabljeni tudi na stran na FB). Ko sem bolj s srcem kot glavo začenjala celotno stvar, se nisem zavedala, kakšne posledice me čakajo. Življenjska moč, lepota in milina posebnih portretirancev me enostavno ne pustijo ravnodušne. Vsako tako srečanje, ki tekom fotografiranja preraste v sproščen klepet z zelo pomembnimi življenjskimi temami, mi daje vedno znova vedeti, kako pomemben dar je v resnici življenje. Družine otrok s posebnimi potrebami so res nekaj posebnega. Tudi mi smo ena izmed njih, pa vendar je vsaka posebna na čisto svoj način. Vsem pa je skupno eno - zavedanje pomena drobnih stvari.

Sem se razpisala ... Pravzaprav sem nameravala govoriti o našem dopustu in kako je, če gre na dopust družina s posebnim otrokom. Bom raje drugič :). Bodo danes o tej temi raje govorile fotografije (postavitev nima nobenega smisla, ampak malo se pa le vidi, da smo se imeli res lepo).