Julijanov prihod

Že 3 mesece sem aktivna na svojem blogu, pa še zmeraj nisem kaj dosti povedala o našem fantu. Nekaj malega sem začela (glej tukaj), ampak pisati našo zgodbo ni najbolj lahko. Prvič zato, ker sem vanjo čustveno, fizično in psihično izredno vpletena, in drugič zato, ker bi lahko napisala še in še stvari. V teh dveh letih in pol, odkar je naš mali sonček med nami, se je nabralo ogromno materiala.

Kakorkoli že ... Nazadnje sem ostala pri odtekanju vode.

Oblačna sobota, 15. maj 2010. Voda mi je odtekla okoli 9. ure zjutraj. Z možem sva že pozajtrkovala, nato pa se je on spravil urejati še par stvari za službo, jaz pa (okorna kot vsaka nosečnica štiri dni pred PDP) sem šla zalivat rože. Takrat mi je odteklo nekaj malega vode. Sevdea sem šla s tresočimi se koleni in ustnicami, ki niso vedele ali bi se smejale od veselja ali kričale od strahu pred neznanim, dragemu sporočit novico. Količina vode je bila mala, nekje pol deci, bi rekla, zato sva sklenila počakat vsaj na popadke, da bova vedela, če je to to.

Počasi čez dan sem se od živčnosti prestavljala sem in tja, s kavča na posteljo in nazaj, do pol sedme zvečer, ko so popadki postali konstantni (vendar ne ravno boleči) nekje na 5-7 min. Takrat sem pograbila svojo torbo z vsemi potrebščinami in sva šla ...

Okoli pol osmih sva prispela v ljubljansko porodnišnico, sestra me je sprejela, posnela CTG in me odpravila na porodniški oddelek. Moža so poslali domov čakat, da se zadeva začne dogajati. Na oddelku so me čakale običajne stvari - britje, tuširanje, klistiranje in seveda čakanje na močnejše popadke. Jih ni bilo treba tako dolgo čakat. Okoli devetih je prišel mož in smo koooončno šli v porodno sobo.

Porod je potekal normalno. Nič kaj posebnega, bi rekla. Popadki so se stopnjevali, seveda je bolelo kot še nikoli prej (smejalnemu plinu navkljub) in zvoki, ki jih spušča porodnica, so nečloveški, ampak vse je minilo v sekundi, ko sem ga dobila v naročje. Tukaj je bil, po dolgih devetih mesecih pričakovanja, rojen v nedeljo, 16. 5. 2010, ob 1:48, v mojem naročju. Končno. Najlepši otrok na svetu. Moj sin. Julijan.

Julijan (120/365)

Po naših prvih skupnih nekaj trenutkih ga je babica stehtala, premerila uredila in oblekla. Bil je precej lahek, tehtal je 2690 g, njegova koža pa je bila takšna, kot bi bil prenošen, čeprav se je rodil tri dni pred rokom. Razen tega ni bilo z njim nič narobe. Še.

Tri ure po porodu smo se še cartali v porodni sobi, potem pa so naju odpeljali na oddelek za otročnice B. Prišla sem v lepo sobico s še dvema mamicama. Dobro smo se ujele. Vse smo bile zaljubljene v svoje nove male otročiče. Jaz svojega škratka nisem mogla nehati gledati.

Vendar so se po prvem "medenem" dnevu že začeli majhni problemi. Naš fant je bil namreč precej jokav in razdražljiv. Ni se znal pristaviti in tudi jaz ga kljub izdatni pomoči sester na oddelku nisem zmogla nahraniti, čeprav so bile moje prsi polne mleka. Poskušali smo ta in oni položaj, z nastavki in brez, vendar ni in ni šlo. Odločila sem se, da si bom mleko raje črpala in ga hranila po steklenički. To je še nekako šlo.

In prišel je dan, ko bi naj bila s sinkom odpuščena domov. V dopoldanskem času so prišle vizite, med njimi tudi pediater. Ob pregledu našega sinčka se je odločil, da nas zadrži še en dan in naslednji dan opravi še ultrazvočni pregled glavice in trebuščka zaradi Julijanove razdražljivosti. Z možem sva na zadnjem delu glave opazila tudi bulico v velikosti 1*2 cm, kar sem mu tudi omenila, vendar je pediater menil, da ni nič posebnega (verjetno maščevje ali kaj podobnega).

Nisem bila ravno prestrašena, ker se mi je zdelo, da ne more biti nič posebnega, kljub temu pa nisem bila najbolj mirna. Julijan je drugače izgledal popolnoma normalen. Nobenih znakov mongoloidnosti ali kakšnih drugih posebnosti. Želela sem samo domov, da bi lahko bili končno sami skupaj kot družina. In resnično sem verjela, da bom naslednji dan že lahko oblekla svojega fantka v vse tiste čudovite majhne stvari, ki sem jih imela pripravljene zanj.

Ne bi se mogla bolj motiti ...

Na varnem (121/365)