(Nič kaj) Poseben dan št. 1

Sedim z izbočenim trebuščkom v sobi na pediatriji in gledam svojega sinčka, ki pravkar predihava že ničkolike inhalacije, ter upam, da bodo končno pomagale. Od novembra do danes sva bila že štirikrat hospitalizirana zaradi iste bolezni - bronhiolitisa. Včasih se moj skoraj dveletni malček pobere hitro in je po kakem dnevu cevk, mask in epruvet krvi že dovolj dober, da veselo vriska. Včasih, tako kot zdaj, traja malce dlje.

Jutri bo natanko en teden, odkar sva prišla na oddelek, potem ko ga je doma zagrabila vročina in pospešeno dihanje. V tem času večinoma opazujem sinkovo utrujeno telo in z utrujenim obrazom zrem skozi okno lepo razcvetelo naravo. Kaj bi dala za en dolg, sproščen sprehod po toplem, že skoraj poletnem soncu ... Bivanje v bolninici ni toliko naporno, kot je utrujajoče. Vse revije, ki jih nakupim takoj zjutraj po zajtrku, ko sin spi, so prebrane že sredi dopoldneva. Instant internetna povezava je bila sicer dobra naložba za vmesni čas, ampak me zamoti samo za kakih 5 minut tu in tam - vse novice so zlajnane ali negativno nabite (tega pa zdaj res ne rabim!), vsi prijatelji in znanci na socialnih omrežjih imajo dosti boljše ideje za preživljanje časa v teh lepih dnevih, kot da bi posedali za računalnikom, forumi so že zdavnaj obdelani in nezanimivi. Moj mož bi sicer rekel, da bi lahko čas koristno zapolnila z učenjem za tistih nekaj izpitov, ki mi jih je še ostalo - a resnici na ljubo, okolje, ki me obdaja, ni ravno pretirano spodbujajoče.

Zato sem se odločila, da začnem blogati. Ponovno. Včasih sem bila precej aktivna blogerka, potem pa se mi je življenje spremenilo v toliko vidikih, da sem preprosto potrebovala par let premora. Nobeni mladi mamici z otrokom prva leta ni lahko, mladi mamici z otrokom s posebnimi potrebami pa je še toliko težje. Vendar pa nočem dajati vtisa, da je vse okoli mene eno samo trpinčenje in muka. Ni res. Seveda so tudi trenutki malodušja, kot je bil maloprej, ko sem začela s tem vpisom. Večinoma pa je življenje lepo, nekaj posebnega prav zaradi tega, ker se moram(o) večkrat ustaviti in si potrpežljivo vzeti čas za drobcene, a zelo pomembne korake naprej. Prav zaradi tega so včasih precej bolj cenjeni, kot bi sicer bili.

Bom kar zaključila, mali bolnik se je pravkar prebudil in bi mu prav prišlo malo objemov, nežne brce pod srcem pa tudi nakazujejo, da je bilo zaenkrat dovolj sedenja.