10 značilnosti posebne vrste staršev

Obstajajo starši. In obstajajo malce drugačni starši. Verjetno ste jih že kdaj opazili, čeprav se ta manjša, posebna vrsta staršev najraje zadržuje v svojem naravnem habitatu, ker se tam počutijo najvarneje in najbolj udobno. Obstaja nekaj drobnih značilnosti, na podlagi katerih lahko zlahka presodite, da pred vami stoji primerek posebne vrste, čigar potomec je najverjetneje težko gibalno oviran.

Pozor! Vrsta je zelo miroljubna, prijazna in neboječa, dostikrat celo nadpovprečno komunikativna, vendar boste v večini primerov morali vi narediti prvi stik, saj je njihov interes ponavadi usmerjen k nujno potrebnim dejavnostim, ki njihovim potomcem omogočajo boljšo kvaliteto življenja.

Avtorica fotografije: Polona Avanzo (Polslona)

1. Pred sabo potiskajo voziček. Velik voziček.

Ali bolje rečeno - pred sabo potiskajo nekaj podobnega vozičku, ki ste ga sami uporabljali za svoje otroke, vendar je ta zadeva precej večja in precej manj dopadljiva. Nobenih dizajnerskih vzorcev in materialov nima, čeprav je sama strehica (doplačati jo morajo starši sami) vredna toliko kot ena kvalitetnejša marela, ki ste jo sami uporabljali za svojega malčka. Vendar vam ta posebna vrsta staršev lahko zagotovi, da si brez tega grdega (no, grd je morda malce premočan izraz, vsekakor pa bi ga težko uvrstili med top 10 najlepših vozičkov sezone), ogromnega vozička težko predstavljajo svoje življenje. Še posebej zato, ker prav v tem vozičku sedi njihov posebni otrok.


2. Ponavadi s sabo tovorijo hrano v lončkih.

Saj to ni nič tako čudnega, mar ne? Seveda ne, vse dokler poleg lončka iz torbe ne potegnejo še neke čudne cevke, ki jo vtaknejo v otrokov želodček, in ogromne brizge (mimogrede, z njo se da ponavadi prav fino napolniti tudi krofe). Njihov način hranjenja potomca je precej drugačen od vašega, vendar - spet! - večina vrste posebnih staršev vam bo zagotovila, da je ta način neboleč in izjemno olajša življenje vsem članom družine.


3. Največkrat jih lahko opazite v bližini medicinskih ustanov.

Velike medicinske ustanove so največje zbirališče opisane posebne podvrste, ki se v tem nenaravnem okolju počuti povsem domače. Z medicinskim osebjem komunicirajo kot stari znanci, njihovo besedišče pa je polno medicinskih izrazov in tujk. Če so na takih območjih zadržani dlje kot le nekaj ur, ponavadi precej radi sklepajo nova poznanstva. Količina dnevnih obveznosti se na račun čakanja na preglede malce zmanjša/prerazporedi, zato višek časa z veseljem namenijo socialnim stikom.


4. Iz lekarn ponavadi ne nosijo aspirina, lekadola in mazila proti glivicam, temveč plenice in polne vrečke neznanih zdravil.

O plenicah sem nekaj malega že pisala, vendar je za vas kot zunanjega opazovalca najpomembneje, da tej posebni vrsti ne prilepite že kar takoj etikete z napisom inkontinenca. Ponavadi je eden bolj razpoznavnih znakov kar njihova starost. Vendar pa je to včasih težko določiti, ker ...


5. Malce drugačni starši dostikrat izgledajo utrujeni, nenaspani in brez energije.

Če imajo srečo, se morda to ne vidi na zunaj, vsekakor pa so utrujeni. Vzrok leži predvsem v tem, da že več let skrbijo za potomca v popolnoma enaki obliki ali vsaj na zelo podoben način kot v prvem letu starševstva. To pomeni: menjavanje plenic, hranjenje, umivanje, dvigovanje, oblačenje, zbujanje ponoči ... Če ste oče ali mati, potem se zagotovo še spomnite tistega prvega leta po otrokovem rojstvu. Kako je bilo lepo, kako ste uživali, koliko sladke ljubezni je bilo med vami ... Tisti, ki vam selektivni spomin ni izbrisal vsega razen čudovitih trenutkov, pa se zagotovo spominjate tudi tega, kako zelo naporno je bilo vse skupaj. No, malce drugačni starši večino tega doživljajo vsak dan že nekaj let zapored.

Avtorica fotografije: Polona Avanzo (Polslona)

6. Ne marajo pomilovanja.

Starši te vrste zelo neradi slišijo, kako usmiljenja vreden je njihov otrok. Otrokove omejitve zelo verjetno poznajo bolje od vseh specialistov, ki se ukvarjajo z njim, vsekakor pa so jim bolj znane kot vam. Njihov otrok ni ne ubožček, ne revček ... Če že mora dobiti kakšno oznako, potem je za drugačne starše njihov otrok zagotovo junak. Prav tako ne marajo, da kdo pomiluje njih. Takšno življenje živijo in odgovornost so prevzeli sami. Pravzaprav se jim zdi, da skozi življenje vozijo kar precej dobro glede na vse. Še zmeraj so tukaj in vztrajajo, ni tako?


7. Kar precej so močni.

To ne leti na njihov videz, ampak na njihovo fizično moč. V letih, odkar so starši posebnemu otroku, so svoje telo strenirali do te mere, da je zmožno dvigniti/prenesti/obračati večdesetkilogramsko breme, kar ni mačji kašelj. Njihova vztrajnost jim pomaga pri teku na dolge proge, ko cikcakajo po mestu in iščejo primerne dovoze za invalidski voziček. Še večja od fizične pa je njihova notranja moč.


8. Potrpežljivost je njihovo drugo ime.

Starši otrok s posebnimi potrebami so prav natrenirani za potrpežljivost. Njihov trening se začne že kmalu potem, ko se postavi sum, da z njihovim otrokom ni vse v redu, in poteka v najbolj optimalnem okolju za graditev potrpežljivosti - v zdravniških čakalnicah. To okolje se kasneje širi na razne specialistične ambulante, rehabilitacijske centre, centre za socialno delo, upravne enote, lekarne ... Poleg samega čakanja trening sestavljajo naslednje komponente: izpolnjevanje formularjev, naročanje napotnic, naročanje zdravil, prevzemanje zdravil, iskanje obrazcev, informiranje uslužbencev, iskanje, usklajevanje in kontaktiranje odgovornih ... Cel arzenal kvalitetnega materiala za krepitev potrpežljivosti. Treningi seveda lahko potekajo tudi v širšem domačem okolju: ena bolj intenzivnih vaj je recimo zadrževanje jeze, ko parkirno mesto za invalide tik pred njihovim nosom zasede popolnoma zdrav osebek brez kakršnih koli zdravstveno potrjenih posebnih potreb.


9. V glavi imajo toliko idej, uresničijo pa jih bolj malo.

Veste, kolikor sem imela možnost pobližje spoznati malce drugačne starše, sem spoznala, da si večina od njih želi spremembe v svetu. Te spremembe so morda tako majhne, da jih vi niti ne bi zaznali, njim pa bi precej spremenile življenje. Včasih gre za osebne cilje in želje, dostikrat pa za skupno idejo o boljših življenjskih pogojih za otroke s posebnimi potrebami in njihove družine. Če bi le lahko (in nekaterim to celo uspe, kapo dol!), bi bili boje po sodiščih, pisali dolge argumentirane spise vsem uradnim organom ali demonstrirali po več dni skupaj pred parlamentom. Tako pa se največkrat zgodi, da svoje želje in ideje ALI zadržijo zase ALI delijo z enakomislečimi ALI o njih blogajo. Tako je najlažje, ker ...


10. Nikoli niso prav zares sami.

Od njih je namreč v veliki meri odvisna skrb za posebnega potomca, ki potrebuje 24-urno nego in pomoč. Če želijo biti sami, morajo najprej poskrbeti za primerno varstvo - ponavadi si to skrb delita kar oba, oče in mati, in prilagajata ure, ko si lahko vzameta čas zase. (Mimogrede, morda vi poznate kakšno odlično varuško, ki je ni strah delati z otrokom z mnogimi posebnostmi? Ni jih ravno na pretek, tiste, ki so, pa so zlata vredne.)
Če pa se že zgodi, da kakšno tako mamo srečate na ulici kje samo (in to se dogaja, ker je večino opravkov lažje urediti, če pred sabo ne potiskaš okornega vozička), vam lahko z gotovostjo zatrdim, da so same le na videz. V svojem srcu namreč na čisto vseh poteh s sabej nosijo tudi svojega posebnega otroka.

Avtorica fotografije: Polona Avanzo (Polslona)

Čudovite fotografije našega vsakdana je ujela dokumentarna družinska fotografinja Polona Avanzo, ki ustvarja pod imenom Polslona.