Najini pogovori

Z Julijanom sva pred nekaj večeri sedela na kavču. To so najine večerne, včasih že nočne urice, ko se vse umiri in so pokonci le še najvztrajnejši. Naša hiša, ki je čez dan polna vrišča, smeha in trmastih izpadov, je bila čisto tiha. Pretiha.

Ponavadi mi tišina ob večerih prav paše - blagodejno odplakne vse šume in nemir, ki se nabirajo čez dan. Vendar ne tisti večer. Tisti večer sem si želela pogovora; da me nekdo sliši, da ga slišim tudi sama. Čisto banalna želja, tako preprosta in vsakdanja. Zame.

Ne zanj.

Zanj ni tako preprosto. Njegove besede so neme, vendar to še ne pomeni, da si ne želi govoriti, da ne želi poslušati mojega glasu. In sem govorila in govorila in z vsako besedo je bilo moje srce v večjem krču. Kaj naj mu povem? Kaj želi slišati? O čem se želi pogovarjati?

To, da ga imam rada, sliši večkrat na dan. Tudi mojih izpovedi o lumparijah bratca in sestrice ima verjetno že vrh glave. Kako naj se pogovarjam z otrokom, ki ne zna govoriti?

Bolela me je že sama misel na to, da bi bila namesto njega jaz ujeta v lastnem telesu in bi bila vsa moja komunikacija odvisna od drugih. 

Vem, da nam želi povedati ogromno, ker vidim, kako se na svoj poseben način trudi komunicirati z nami, vidim ga, kako se nasmeji ob stvareh, ki so smešne meni ali njegovi sestrici. Vidim njegova našobljena usta in solze v kotičkih oči, ko se zgodi kaj takega, zaradi česar bi lahko bil žalosten. Vidim ga, kako odpira usta, in slišim nežne ali vriskajoče zvoke iz njegovih ust, ko je pri volji. Vem, da se da do določene mere razumeti tudi otroke, ki ne zmorejo govoriti, ker poznam nekaj čudovitih in uspešnih zgodb, samo da mi še nismo tako daleč.

Danes je star natanko sedem let, jaz pa se z njim včasih še vedno pogovarjam kot z majhnim otrokom.

"Si dobro spal, Julijan?" "Je bilo fino v varstvu?" "Sta bratec in sestrica nagajiva?"

To so vprašanja, pri katerih lahko odgovor vsaj zaslutim al ga razberem iz njegovih odzivov, najverjetneje pa to niso vprašanja, ki bi ga zanimala, če bi znal govoriti.

Tako sva sedela na kavču in jaz sem počasi ostala brez besed. Razmišljala sem lahko samo o tem, kaj bi mi moj veliki fant povedal, če bi znal govoriti. Predstavljala sem si naše jutranje in zgodnjepopoldanske vožnje, ko bi ga kot sestrico in bratca spraševala o vseh pomembnih in nepomembnih stvareh, ki so se jima zgodile, on pa bi mi na dolgo in široko pripovedoval o spidermanih in ninja želvah. In jaz bi se, čeprav ne maram ne enih ne drugih, kot največji strokovnjak pogovarjala z njim o sodobnih otroških junakih, ki so proti našemu junaku čista nula.


Če bi znal govoriti tako, kot govorimo mi ...

Moj monolog v glavi je nežno prekinila njegova roka, s katero se je nekako skušal dotakniti moje. Kot bi želel potrditi, da je slišal moje misli. In kot bi me želel spomniti, da besede niso vse, včasih se lahko dve srci pogovarjata kar sami, brez besed.

***

Moj veliki fant! Današnji dan je nekaj posebnega - tvoj rojstni dan je. Tele besede pišem samo zato, da jih ne pozabim do večera, ko jih boš slišal tudi v živo. Rada bi, da veš, kako zelo si te želim slišati - tako zelo, da v svojem trudu in brezveznem govorjenju včasih pozabim, da mi pravzaprav na svoj način že govoriš. Le poslušati se te nisem naučila dovolj dobro ali pa mi preveč drugih stvari krade pozornost. Prav zaradi tega sem hvaležna za trenutke, ko sva sama in se ti vsa posvetim. Tvoja bližina pomirjujoče deluje name in tudi ti se ob meni umiriš. Ne morem ti zagotoviti, da bom znala razbrati vse skrite misli, ki rojijo po tvoji glavi. Lahko pa ti obljubim, da se bom trudila po svojih najboljših močeh, da ne preslišim tvojega tihega glasu, tistega, ki si je pred sedmimi leti s polnimi pljuči na ves glas izboril življenje.