torek, 25. april 2017

Solze

Med rezanjem čebule za golaž (pravijo, da za dober golaž ni nikoli preveč čebule) sem se nekaj časa neuspešno trudila zadrževati solze, potem pa sem popustila in jim pustila prosto teči. Včasih se enostavno nima smisla upirati proti vetru.

Golaž v tem zapisu ne predstavlja nobene prispodobe, je čisto resničen in že čaka na štedilniku na ocenjevalno komisijo. Solze so že zdavnaj pobrisane in oči niso več pordele. Vse je tako, kot bi naj bilo.

Pa je res?

Večino časa imam občutek, da sem dovolj močna za vse, kar mi je življenje naložilo. Da ni prostora za solze. Vzgojili so me - kakor večino od nas - v prepričanju, da so solze za šibke, da je treba stisniti zobe in potrpeti, solze ne pomagajo ničemur. To ne pomeni, da nikoli v življenju nisem jokala. Pravzaprav me včasih v jok spravi celo - ne boste verjeli! - kakšna pesem od Siddharte ali pa se mi kotički narahlo orosijo ob gledanju kakšnega romantičnega filma. V situacijah, ki so težke in ko so ob meni drugi, pa je moj obraz kot kamen. Jokam na tiho v sebi ali na skrivaj, ko ni nikogar ob meni. V družbi nikoli, tam zmeraj veljam za tisto ta glasno in nasmejano. Še ob mojem možu mi solze le sramežljivo kapljajo na lica.

Kdaj smo joku prilepili nalepko NEZAŽELENO? Kdaj v razvoju človeštva je jok postal simbol šibkosti? Zakaj? Kdaj ste si nazadnje dovolili izjokati svojo žalost, kdaj ste nazadnje dopustili, da so vam tekle solze po licih in so vaša ramena drhtela od bremena, ki pada stran?

Ne bi pisala o tem, če me ne bi današnja čebula spomnila na trenutke par tednov nazaj. Julijan je bil doma z mano po nekajdnevni vročini in slabem počutju, že vidno boljši kot par dni prej, vseeno pa bistveno bolj umirjen kot ponavadi. Morda se komu sliši smešno, kaj pa naj bodo otroci s posebnimi potrebami na invalidskem vozičku drugega kot mirni. Verjemite mi, niso. Če vriskanje, zategovanje in nasmehe zamenja brezvoljnost (tudi ko je v naročju), čutiš, da morda ni vse v redu. V meni je ves čas glodal neprijeten glas strahu: "Kaj če je nekaj narobe? Kaj če smo dosegli mejo dni, ko bomo skupaj? Kaj če gre tokrat za nekaj, česar se bojim že dolgo?" In še najpomembnejše vprašanje: "Kaj, če ga kar naenkrat ne bo več z nami?" (Kasneje se je izkazalo, da je bila moja materinska intuicija hvalabogu napačna in da je z mojim posebnim fantkom bolj ali manj vse v redu.)

Tisto dopoldne sem pustila solzam prosto pot. Objemala sem ga na vso moč in mu z nežnim glasom šepetala, da še nisem pripravljena. Da nikoli nisem bila pripravljena na kaj takega. Da ga imam od prvega dne in še dlje nazaj tako zelo rada, da boli srce, in da se mi zdi, da mi bo počilo, če samo pomislim, da ga ne bi bilo več z nami. Jokala sem zaradi vsega, kar moj mali fant je, in zaradi vsega, kar ni. Morda sem mu prvič res na glas izlila vsa svoja čustva in mu povedala, koliko mi pomeni. Prvič sem si dovolila res jokati zaradi vsega, kar s sabo prinaša posebno materinstvo. Julijan je ležal v mojem naročju in me tiho sprejemal. Ko so solze počasi presihale in je ihtenje zamenjala utrujenost, se je vame začel naseljevati njegov mir.

Včasih je potrebno dovoliti solzam, da pridejo na plano. To te ne naredi šibkega, naredi te človeka. Nič sramotnega ni v tem, da veličini bolečine, ki se skriva v tebi, priznaš, da je resnična. Ko se popolnoma razgališ in izjočeš svoje strahove, svojo nemoč in stisko, ki duši, daš duši prostor, kamor se lahko naseli mir.






1 komentar:

Anita pravi ...

Solze so najboljše zdravilo za stisko v srcu.

Je pa tako, da jaz pri spuščanju solz ob golažu, romantičnem filmu in resničnostnih šovih nimam nikakršnih težav.
Tiste ta prave, ta težke, grde, krokodilje pa čisto preredko privrejo na plano.